Na našem mediju smo nedavno pisali, da je v slovenskih osnovnih šolah iz leta v leto več otrok s takšno ali drugačno odločbo ali statusom. Po tem, ko je država pred dvajsetimi leti za vodenje postopkov usmerjanja otrok s posebnimi potrebami pooblastila Zavod za šolstvo RS, se je število vlog skoraj potrojilo. Če je zavod leta 2003/2004 prejel 3.310 vlog, jih je v šolskem letu 2020/2021 prejel že 8.975.
Razlogi, na podlagi katerih učenci skladno s strokovnim mnenjem komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami prejmejo odločbo, so različni; bodisi gre za avtizem, disleksijo, težave s koncentracijo, ali motnjo pomanjkanja pozornosti ali s hiperaktivnostjo, zaradi katerih potrebujejo dodatno učno pomoč. Vse pogosteje se govori prav o slednji, torej o motnji pomanjkanja pozornosti oziroma ADHD, ki jo mnogi povezujejo z modernim časom. Danes so otroci tako rekoč od rojstva dnevno obremenjeni z neznansko količino stimulacij, ki jih morajo njihovi razvijajoči se možgani selekcionirati, skladiščiti ali zavreči.
Raziskave kažejo, da uporaba interneta, branje in pisanje izključno po elektronskih napravah ter igranje računalniških igric stimulirajo druge predele možganske skorje, kot jih je stimuliralo branje knjig, uporaba šolske table in zvezka. Zato ne čudi, da strokovnjaki opozarjajo na porast od tehnologije zasvojenih otrok in mladostnikov, o čemer smo podrobneje že pisali. Težave so se poglobile v času med in po pandemiji koronavirusa, ko so učenci računalnike in telefone dobili veliko prej, kot bi jih sicer, saj so jih potrebovali za šolo.
Vse to je med drugim pripeljalo do porasta t. i. nemirnih otrok. Po nedavnih študijah se ocenjuje, da ima približno 5-10 % otrok in mladostnikov po vsem svetu motnjo ADHD. V Sloveniji je razširjenost primerljiva s temi podatki oz. je pojavnost v Sloveniji primerljiva z drugimi evropskimi državami, nam povedo v Centru Motus, kjer pomagajo pri razreševanju otrokovih stisk in vsakodnevnih izzivov.
Opažajo, da se število družin, ki se obračajo na njih po pomoč, v zadnjih letih povečuje. "Čeprav se v zadnjih letih opaža porast otrok z motnjo ADHD, ni jasno, ali je to posledica dejanskega povečanja števila primerov ali preprosto povečanja števila prepoznanih primerov zaradi natančnejših diagnostičnih ocenjevanj in tudi boljše ozaveščenosti staršev. Načeloma velja, da je večja ozaveščenost in razumevanje motnje, skupaj z izboljšanimi diagnostičnimi orodji, privedla do večjega števila prepoznanih otrok s to motnjo," meni direktor Blaž Povše.
Podobnega mnenja so na Zavodu za šolstvo, kjer so dejali, da je opazen predvsem porast populacije otrok z opredeljenimi več primanjkljaji, ovirami oziroma motnjami. "Razlogov za to je več, nekaj pa jih je povezanih z razvojem neonatologije v svetu in pri nas. Vse bolj je razvit sistem identifikacije in prepoznavanja otrokovih potreb."
Kaj sploh pomeni ADHD?
Ko govorimo o otrocih z ADHD, sprva pomislimo na prekomerno živahne in aktivne otroke, ki s svojo energičnostjo, neposrednostjo in zahtevnostjo predstavljajo velik izziv tako za starše kot za vzgojitelje, učitelje in tudi vrstnike. Njihove težave s pozornostjo, prekomerno aktivnostjo in impulzivnostjo so izražene do te mere, da neugodno vplivajo na njihovo vsakodnevno delovanje. Posledično imajo težave v prilagajanju zahtevam okolja (šola, dom) in pogosto ne zmorejo biti uspešni v skladu s svojimi zmožnostmi. Nemirni otroci težko nadzorujejo svoja čustva, imajo občasne izpade jeze in so pogosto razdražljivi. Učitelji se pritožujejo, da otrok moti pouk, se ne more koncentrirati in živi v popolnoma svojem svetu.
Drugi znak ADHD-ja, ki lahko zaradi svoje netipičnosti ostane spregledan, je ta, da otrok čuti neustavljivo potrebo, da dokonča, kar trenutno počne. Šele ko zaključi trenutno nalogo, se lahko premakne na naslednjo.
Povše opozori, da je, čeprav predstavlja prisotnost otroka z ADHD družini in predvsem staršem večjo obremenitev, pomembno, da "otroke in mladostnike z ADHD razumemo in jih naučimo uporabljati oz. razvijati različne strategije in mehanizme, s pomočjo katerih bodo lahko uspešni tako v šoli kot izven nje". V sebi skrivajo mnoge talente, ki žal večkrat ostanejo skriti in neprepoznani.
Ob tem z veseljem opaža, da se je v šolstvu v zadnjih desetih letih zgodil opazen napredek pri obravnavi otrok z ADHD. "Skozi večje izpostavljanje omenjene diagnoze se je začelo širše razumevanje, kar vpliva tudi na delo v šolah. Le- te sledijo strokovnim smernicam in zakonom, ki so namenjeni kvalitetnemu delu z otroki s posebnimi potrebami," meni strokovnjak.
Kljub vidnemu napredku meni, da je tako na lokalnem kot na nacionalnem nivoju treba izboljšati oblike pomoči, ki so na voljo staršem otrok z ADHD, kot tudi staršem drugih skupin otrok s posebnimi potrebami. "V centru se trudimo, da bi v bodoče ponudili še več omenjenih programov in izobraževanj za pedagoške delavce. Želimo si tudi, da bi preko različnih virov financiranja tovrstne programe staršem ponudili brezplačno," omeni Povše.
Starši morajo motnjo razumeti
Kot že omenjeno, lahko prisotnost otroka z ADHD v družini predstavlja večjo obremenitev za vse družinske člane. To se pogosto kaže na področju medsebojnih odnosov med starši in otrokom, med sorojenci in v partnerskem odnosu. Običajni vzgojni postopki pogosto ne zadostujejo, kar lahko pri starših vodi v večjo stopnjo stresa in občutke vzgojne nemoči. Na Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani so zato pripravili priročnik BITI STARŠ OTROKU Z ADHD, ki je nastal kot plod dolgoletnih izkušenj njihovih strokovnjakov.
"Z ustrezno obravnavo se otroci z motnjo ADHD lahko uspešno naučijo regulirati simptome in z njimi živeti. Včasih je ob tem uporaba zdravil neizogibna. Za učinkovito obravnavo lahko v kombinaciji z zdravili uporabljamo tehnike vedenjsko-kognitivne terapije (VKT), ki jo lahko izvaja ustrezno usposobljen strokovnjak," meni direktor centra Motus. Ključno se mu zdi predvsem to, da starši razumejo značilnosti funkcioniranja svojega otroka, saj na ta način lahko preprečijo marsikateri konflikt znotraj družine.
dezurni@styria-media.si
10% otrok z motnjo??? Ali 10% otrok, ki so jim odločbe pač napisal
Švedi z razlogom otroke dajejo pozno v prvi razred. in glej ga zlomka dobro jim gre.
6 letnike dajete sedet v razrede. in kaj pridobijo. nic. pol jih pade na faksu eno leto dve. kaj so pridobili. 1 leto otrostva ste jim vzeli. 6 letniki razmisljajo samo ce gibajo non stop.