To bo ob grobu Janez Stanovnika povedal Milan Kučan

Na njegovem pogrebu po imel govor Milan Kučan, ki mu je Stanovnik predal pisarno predsednika predsedstva, hkrati pa sta bila tudi soseda, ki sta si zaupala tudi najglobje dvome. Stanovnik mu je v pisarni na mizi pustil list z mislimi svetega Avguština. 

Kučanov govor objavljamo v celoti. 

Žalosten dan je danes. Na poti v zgodovino spremljamo Janeza Stanovnika. Odhaja ena najsvetlejših osebnosti tistega rodu Slovencev, ki je pomembno zaznamoval naše življenje v drugi polovici 20. stoletja. Njegovemu rodu je bilo naloženo odločanje o usodnih vprašanjih za naš narod in njegovo prihodnost. Rodil se je ob izdihljajih strahot prve svetovne vojne, katere posledice so s krivicami močno prizadele slovensko nacionalno telo. Preden je zares odrasel, se je znašel v vrtincu še strašnejše vojne, v kateri je moral braniti sam obstoj slovenskega naroda. Na zatonu svojega ustvarjalnega življenja je bil udeležen še v tretji vojni, v kateri je branil obstoj slovenske države. Temu rodu so vojne vtisnile neizbrisni pečat.

Razburkano 20. stoletje je s svojimi protislovji močno vplivalo na življenje tega rodu. Protislovni so bili izzivi, oprečna so bila opredeljevanja ljudi. V njih korenijo delitve, ki so najusodneje zaznamovale čas po okupaciji slovenskega ozemlja in po njegovi razdelitvi med zavojevalce. Nad slovenskim narodom je bila izrečena drakonska obsodba. To je bil čas odločitev. Treba je bilo izbirati.

Janez Stanovnik je izbral. Brez omahovanja se je odločil za upor. Postavil se je za svobodo in čast naroda, za pravico in pravičnost, za svet brez krivic, za solidarnost in spoštovanje človekovega dostojanstva. Odločil se je boriti za resnico. To mu je narekovalo odraščanje v odprti, demokratični družini krščanskih socialistov, v kateri si je oblikoval trden svet vrednot. Te so mu bile vodilo skozi vse življenje. Znal je iskati in najti skupna stališča tudi s tistimi, ki so razmišljali drugače. Tuje mu je bilo manihejsko razumevanje ljudi. Usodnost delitev je izkusil v svoji širši družini. Zato je v času najzahtevnejših preizkušenj znal soustvarjati tovarišijo, ki ji je ostal zvest skozi vse svoje dolgo ustvarjalno življenje.

Mnoge so postaje, na katerih ga je zaustavljalo življenje. Na njih je razdajal svoje znanje in spoznanja o svetu, ki je nastajal na pogoriščih vojne in se ponovno razhajal v meandrih hladne vojne in blokovske delitve sveta. Malo je poznanih Slovencev, o katerih je znano toliko o njihovem javnem življenju in delovanju, kot je znano o Janezu Stanovniku. Od partizanskega bojevanja in delovanja v ustanovah, ki so se vzpostavljale na osvobojenem ozemlju, do Kočevskega zbora in osvobajanja Primorske, od Beograda, kjer je sodeloval pri postavljanju temeljev povojne jugoslovanske države pa prek diplomacije in ekonomske komisije OZN vse do vrnitve v Slovenijo in vključitve v delo takratnega predsedstva republike. Slednjemu je predsedoval v dramatičnem času, ko so pokali ideološki in pravni okviri jugoslovanskega enopartijskega sistema in so se v Sloveniji razcvetale ideje, težnje in iskanja poti v demokratično družbo.

Prav v tem obdobju so bile zelo dragocene njegove izkušnje iz gibanj v svetu. Videl je strahotne posledice velikih socialnih in razvojnih razlik ter krivic v svetu. Bil je priča osvobajanju kolonialnega sveta in strahotnih kršitev človekovih pravic. Delo v OZN mu je omogočalo vpogled v najzahtevnejša vprašanja svetovnega gospodarskega in socialnega razvoja. Poznal je moč dialoga, poslušanja argumentov in iskanja soglasja. V spopadu dveh oprečnih konceptov iskanja izhoda iz globoke krize takratne jugoslovanske družbe je bila blagodejna njegova izkušnja, predvsem pa modrost. Ta je velevala iskati zaveznike tako v drugih republikah kot tudi doma v Sloveniji s takrat cvetočo civilno družbo in porajajočo se politično opozicijo. Takšna usmeritev je imela široko podporo, zato je bilo mogoče uspešno kljubovati centralističnim težnjam zvezne in srbske politike in odkritim grožnjam jugoslovanske armade. Ob zrelosti in odgovornosti udeležencev na takratnem političnem prizorišču je Slovenija brez večjih moralnih poškodb zapustila nekdanjo državo in stopila na pot samostojnega državnega življenja. O njem ni kasneje nikoli sodil, prepričan, da vsak rod sam nosi polno odgovornost za svoja ravnanja.

Janez Stanovnik je ves čas pokončno stal tudi v vrstah svojih partizanskih tovarišev in skrbel, da so tudi v kasnejših ideoloških spopadih in poskusih sprevračanja zgodovine ohranjali moralno moč narodnoosvobodilnega boja. Bil je dosleden glasnik resnice o njem, ne da bi prikrival zmote in stranpoti narodnoosvobodilnega boja, tudi ne storjene zločine, prepričan, da je tudi v tem priznanju njegova veličina. Zavedal se je, da sta upor zoper okupatorja in usodo, ki jo je namenil Slovencem, skupaj z odporom proti poskusu JLA streti mlado slovensko državo, najčistejši moralni legitimaciji slovenskega naroda pred zgodovino. Ni se umikal pred posledicami medvojnih stranpoti. Prav zato je spravo razumel kot zrelost naroda, da sprejme nase celoto svoje medvojne preteklosti in da z njo živi tako, da ne bremeni svoje sedanjosti in prihodnosti.

Bilo mi je dano z njim prehoditi del svoje življenjske poti. Naključje je hotelo, da sva postala tudi soseda. Tako sem ga pobližje spoznaval tudi kot človeka, nežnega, razmišljujočega in radoznalega svetovljana. V dolgih pogovorih, posebej v času, ko je skrbel za obolelo soprogo Dragico in zbiral gradivo za knjigo resnice o stricu Alešu Stanovniku, sva si zaupala mnoge, tudi najglobje dvome, si lajšala razumevanje izzivov, pred katere sva bila postavljena, in tehtala odgovore nanje. Razumel sem njegovo prizadetost, ko je spoznal, da razpada država, ki jo je kot mlad človek pomagal ustvarjati. Dragocen je bil njegov nasvet, da odločitev zahteva premislek, ker so posledice zaletavosti lahko pogubne. Vendar je kot moder politik tudi vedel, da pomeni vztrajanje na obstoječih okostenelih, neproduktivnih in zatohlih razmerjih, v kakršna je bila ujeta Jugoslavija, nasilje nad ustvarjalnostjo, vitalnostjo in razvojem našega naroda in da so zato spremembe nujne.

Njegova izkušnja mu je narekovala, da je vreden vsak napor za doseganje soglasja v takratnem slovenskem političnem vodstvu, zato da nas ne bi bilo mogoče razdvajati in med nami najti tako imenovanih »zdravih sil«. To bi ogrozilo slovensko politično pomlad, za katere razcvet smo nosili odgovornost ob nenehni grožnji uvedbe izrednih razmer in vojaške uprave v Sloveniji. Zmogel je dovolj moči, da je nahujskanim množicam srbskih mitingašev in njihovim političnim mentorjem, ki so Slovence podili iz Jugoslavije v Grac in Filadelfijo, odločno povedal, da Slovencev nihče ne bo podil iz takrat še skupne države. Bil je jasen: odšli bomo sami, ko v njej ne bomo več prepoznali svoje države. Tako smo tudi storili. Ob tem smo predlagali, da se jugoslovanski narodi razidemo mirno, brez agresivnosti in brez vojne. Vojne je izkusil. Svaril je pred njimi. Prizadela ga je posurovelost, s katero je govorica orožja preglasila klic miru.

Ko mi je predajal pisarno, mi je na mizi pustil list z znanimi mislimi Sv. Avguština: »Gospod, daj mi strpnost, da ne bom poskušal spreminjati stvari, ki jih ne morem spremeniti. Daj mi pogum, da bom lahko spreminjal stvari, ki jih zmorem spremeniti. Daj mi razsodnost, da bom znal ločiti prvo od drugega.« Podčrtal je dodatek, ki pravi: »In da ne bom pričakoval od ljudi tega, kar mi ne zmorejo dati.« Hvaležen sem mu za vse nasvete, za zaupanje, za druženje. Tudi za to, da me je toliko mlajšega štel za tovariša in prijatelja. Ponosen sem na to.

Širok je lok, razpet prek življenja Janeza Stanovnika. Živel ga je častno, zavezan svojim vrednotam. Zanje je žrtvoval svojo mladost in vse svoje zrelo življenje. Je poslednji iz nekdanjega vodstva partizanskega odpora. Je eden poslednjih pričevalcev in aktivni snovalec zahtevnih odločitev o vseh prelomnih dogodkih na dolgem, preizkušenj polnem potovanju Slovencev skozi čase, v katerih se je odločalo o našem obstoju in prihodnosti. Na tem potovanju je bil iskalec in borec. Ni klonil pred težavami in ni se umikal pred nevarnostmi. Bilo je častno delati z njim.

Poslovil se je velik človek. V naš spomin se je zapisal državnik Stanovnik, partizan Tine, človek s košatimi brki, blagim pogledom in odločnim glasom resnice, človek z razkošnim znanjem, oče naroda. Človek, ki so mu to ime dali ljudje, ko so v času stisk in negotovosti v njem videli zanesljivo oporišče in moralno vodilo. Njegovo dolgo potovanje v prihodnost je zdaj končano.