Raziskave kažejo, da se vsaj enkrat samopoškoduje med deset in 25 odstotkov mladostnikov, je povedala specialistka otroške in mladostniške psihiatrije Maja Drobnič Radobuljac, ki dela v enoti za adolescentno psihiatrijo centra za mentalno zdravje Psihiatrične klinike Ljubljana.
V Sloveniji so opravili raziskavo, v kateri so z anonimnim vprašalnikom spraševali okoli 500 srednješolcev, ali so se že kdaj v življenju samopoškodovali, ne da bi imeli namen umreti. Pritrdilno je odgovorila približno četrtina deklet in približno petina fantov, starih od 15 do 19 let.
Do 20. leta s takšnim ravnanjem običajno prenehajo
Medtem pa je večletna raziskava v Avstraliji, v katero so zajeli skoraj 2000 mladostnikov, pokazala, da se do 15. leta samopoškodovalo približno deset odstotkov mladostnikov.
Do 20. leta jih je večina od teh prenehala s samopoškdobami, s takšnim vedenjem sta tudi v odrasli dobi vztrajala dva odstotka od anektiranih 2000 mladostnikov.
"To je torej problem, ki je relativno razširjen v skupnosti. Ne samo pri nas, tudi drugje. A glede na to, da je naše okolje in naša država relativno visoko po stopnji samomorilnosti in vseh vedenj, povezanih s tem, smo verjetno tudi nekoliko višje, kar se tiče samopoškodovalnega vedenja," je dejala Drobnič Radobuljačeva.
Poškodbe tudi hujše: Iztaknejo si oko, odrežejo uhelj
Vzrokov za samopoškodovalno vedenje mladostnikov je več. V prvo večjo skupino spadajo mladostniki s težjimi duševnimi motnjami, kot so psihotične motnje ali bipolarne motnje. Njihove samopoškdobe so tudi najtežje, na primer si iztaknejo oko ali odrežejo uhelj, je povedala.
V drugo skupino spadajo ljudje z nižjimi intelektualnimi sposobnostmi, kot so denimo duševno manj razviti in s kakšno pridruženo razvojno motnjo avtističnega spektra, ki se ob različnih frustracijah, lahko tudi telesnih bolečinah ponavljajoče ritmično samopoškodujejo - udarjajo z glavo v steno, se cukajo ali grizejo.
Najpogosteje med mladimi starimi od 12 do 14 let
Za najpogostejšo skupino ljudi, ki se samopoškodujejo, a gre za blažje oblike, pa so značilne kompulzivne oblike samopoškodovanja. Razvijejo se večinoma pri mladostnikih, starih med 12 in 14 let. A ker gre za blažje oblike samopoškdoovanja, se psihiatri z njimi skorajda ne srečujejo, je pojasnila.
"V osnovi gre za to, da se mladostniki do obdobja, ko je za njih najbolj turbulentno, problematično in polno sprememb, še niso naučili učinkovito reševati stresa in težkih čustvenih stanj," je dodala.
Stresa ne znajo reševati
Ker stresa in stiske ne znajo reševati, iščejo na različne načine kompenzacije, ena od njih je tudi samopoškodovalno vedenje, lahko pa se zatečejo tudi zlorabi alkohola, jemanju drog, begu od doma.
Ob tem je opozorila, da lahko samopoškodovalno vedenje zelo hitro preide v odvisnost. "Ko se mladostnik denimo desetkrat samopoškoduje, lahko dobi značilnosti odvisnosti in je potem mladostnikom zelo težko prenehati," je dejala.
Najpogosteje se režejo
Najpogostejša oblika samopoškodovanja je rezanje. Velika večina, okoli 90 odstotkov mladostnikov, ki se samopoškoduje, to stori na takšnih mestih na telesu, ki jih lahko prekrijejo, tako da početja ne opazijo niti starši. "Denimo na nadlakti, pa potem rane zakrivajo z daljšimi rokavi, ali visoko po stegnih, pod spodnjimi hlačami ali okrog pasu," je naštela.
Ali pa zato, ker čutijo hudo psihično bolečino in jim telesna bolečina pomaga to sprostiti. "Lahko pa so tako tesnobni in napeti, da ko se porežejo, čutijo, kot da bi balon počil in gre napetost ven," je pojasnila psihiatrinja.
Takšne rane lahko sicer opazi pediater ali družinski zdravnik na pregledih, zato je takrat dobro, da o tem obvesti starše in napoti mladostnika na nadaljnjo obravnavo. "Če pa starši opazijo pri otroku samopoškodbe, priporočam psihološko ali pa psihiatrično obravnavo tako zaradi osveščanja o problemih samopoškodovalnega vedenja kot tudi zato, da bi lahko poiskali razloge za takšno vedenje," je dejala.
Težava namreč nastane, če okolica pri mladostniku opazi samopoškodovalno vedenje in se neustrezno odzove. Denimo če se mladostnik samopoškoduje, potem ko mu starši nečesa ne dovolijo, nato pa mu na račun samopoškodbe dovolijo več kot sicer, potem mladostniki lahko uporabijo to vedenje za doseganje svojih ciljev, je opozorila.
In tudi če se mladostniki večinoma samopoškodujejo v intimi, pa lahko starši vidijo opozorilne znake, če denimo opazijo krvave britvice ali pa obvezilni material v košu za smeti. Vsekakor pa morajo biti pozorni na vse opozorilne znake, ki kažejo na to, da je mladostnik v stiski.
To so znaki, da je otrok v stiski
Ti znaki so pogostejše zapiranje v sobo, izogibanje družbi, drastično poslabšanje šolskega uspeha, beg od doma, uporaba alkohola ali droge, agresivnost itd. Pri mladostnikih s takšnim vedenjem se potem velikokrat ugotovi, da imajo samopoškodovalno vedenje, četudi to ni bila prvotna težava.
Zdravljenje poteka tako, da najprej skušajo odkriti duševno motnjo. Nekatere lahko zdravijo z zdravili, druge s psihoterapijo. Vsem pa nudijo psihosocialno obravnavo. Pri tistih, kjer je samopoškodovalno vedenje prešlo v odvisnost, uporabljajo tehnike zdravljenja odvisnosti.
Čeprav pri samopoškodovalnem vedenju ne gre za željo po končanju življenja, pa literatura kaže, da take osebe veliko pogosteje naredijo samomor kot ljudje, ki se ne samopoškodujejo. "Zato je ključno, da si ne zatiskamo oči pred tem problemom," je še opozorila.
dezurni@zurnal24.si
