Če meni crkne krava, naj še sosedu je vsaj pregovorno najpogostejša misel vsakega Slovenca. Zavist je v naše gene vprogramirana vsaj tako globoko kot prav tako pregovorna slovenska pridnost. Strinjala bi se, da to o sosedovi kravi drži, dokler so časi rožnati ali pa vsaj ne prav zelo slabi. Ker ko je res hudo, je sosed še vedno pomagal sosedu. Nekje globoko v programski kodi Slovencev se prav gotovo skriva tudi dobra mera solidarnosti.
Solidarnost. Takega vremena s toliko ledu menda ne pomnijo niti najstarejši med nami. Še vedno pa se prav vsi spomnimo poplav iz leta 2010 ali tistih, ki so se čez Štajersko zlile predlani. In takrat se je zgodilo to, kar se je včeraj dogajalo praktično na vseh koncih države. V mraz so brez pomislekov odšli tisoči gasilcev, pripadnikov civilne zaščite in vojakov, sosedje so z agregati pomagali sosedom, kuhalo se je pri tistih, ki so imeli plin, grelo pa tam, kjer peči za delovanje niso potrebovale elektrike. Kljub gromozanski škodi, ki jo bo tokrat na gozdovih, stavbah, električni napeljavi in drugje pustila narava, je nekaj romantike v tem, da so številni brez pomisleka pomagali drug drugemu. Včeraj niso delali številni telefoni in mobilniki, v internetnem omrežju so obtičali biti, ampak prepričana sem, da smo prav vsi vsaj poskušali preveriti, kako je s sorodniki ali prijatelji na drugem koncu države ali v sosednji vasi. In ali morda potrebujejo pomoč. Morda je včerajšnji dan le opomin, da bi morali stopiti skupaj tudi kje drugje.
