"Med okoli 150 osebnimi stečaji, ki sem jih spremljal, sem imel en primer, pri katerem je šlo za izogibanje dolgovom. Ostali so reveži, ki nimajo ničesar razen dolgov, po navadi le do banke," pravi eden izmed stečajnih upraviteljev, ki se ukvarja z vodenjem osebnih stečajev. Od leta 2008, ko so bili osebni stečaji uvedeni, njihovo število hitro raste. Od 4.678 uvedenih pa jih je bilo do zdaj pravnomočno končanih le 1.834. Strokovnjaki menijo, da bi jih bilo še več, če ne bi bili dragi in dolgotrajni.
Brez denarja za začetek
Za začetek osebnega stečaja mora posameznik plačati od 1.500 do 2.000 evrov. Ker dolžniki tega denarja večinoma nimajo, po podatkih vrhovnega sodišča zanj zaprosijo praktično vsi. Če je država za brezplačno pravno pomoč leta 2008 namenila 2,8 milijona evrov, ga je lani že 7,3 milijona.
Vzamejo jim skoraj vse
Ob začetku stečaja sodišče določi preizkusno dobo, ki traja od dveh do pet let. Medtem dolžnike nadzorujeta stečajni upravitelj in sodišče. V tem obdobju ne smejo samostojno sklepati poslovnih pogodb, najemati kreditov, odpirati bančnih računov ali se odpovedati dediščini. Sodišče jim ne sme odvzeti le minimalne plače in socialnih transferjev, vse preostalo premoženje gre v stečajno maso.
S prepisi se tvega veliko
"Po uspešno končanem osebnem stečaju so stečajni dolžniki prosti vseh bremen, za katere učinkuje odpust obveznosti, četudi terjatve niso bile plačane v celoti," pojasnjuje odvetnik in stečajni upravitelj Matjaž Nanut. Dodaja, da se občasne zlorabe sicer dogajajo, a so redke. Če se zloraba zgodi, denimo pri prepisu premoženja ali če se dolžnik izogiba svojim obveznostim, kot je iskanje zaposlitve, se osebni stečaj ne konča z odpustom dolgov. "Postopek se lahko neuspešno konča že prej, kar pomeni, da stečajnemu dolžniku dolgovi v neplačanem delu ostanejo," razlaga Nanut.
Stečaj ni primeren za vse
Zaradi strogega nadzora in omejitev strokovnjaki ljudem svetujejo, naj se pred začetkom postopka posvetujejo o smiselnosti uvedbe stečaja. "Stečaj ni primeren, če lahko dolžnik dolgove s prihodki in premoženjem poplača v petih letih, še posebno če ima le enega upnika in stanovanje, ki je eksistencialnega pomena," razlaga pravnik Šime Ivanjko.
Miniintervju: "Da dolžniki nočejo plačevati dolgov, je stereotip"
Zloraba pravnih institucij ni nikoli izključena. A pri osebnem stečaju so ob skrbnosti sodnika, upravitelja in upnikov te možnosti minimalne, zlasti ker obstaja možnost naknadne razveljavitve. Večinoma gre za resnične osebne težave. Da dolžniki nočejo plačevati dolgov, je stereotip.
Je smiselno, da dolžniki v stečaju lahko izgubijo nepremičnino?
Ne. V predlogu tega ni bilo. Predlagali smo, da se stanovanje ali poslovni prostor lahko proda, vendar mora novi lastnik omogočiti vsaj triletno uporabo. Sodišče bi določilo najemnino. Za nov začetek ni smiselno ogrožanje uporabe najnujnejšega v življenju.
Je osebni stečaj pri nas stigma?
Še vedno je stigma, a upam, da se bo zmanjševala, saj nihče ni imun pred osebno insolventnostjo. Preveč razmišljamo o kaznovanju, ne pa o pomoči. To je primitivno. Najraje bi dolžnike poslali v zapor. Ne zavedamo se, da bomo jutri tudi mi nesposobni plačati dolgove. Osebni stečaj ni namenjen odpustu, temveč temu, da se nesrečni in pošteni dolžnik osvobodi suženjskega dolga. Ko so razmišljali o odpravi suženjstva, niso iskali razlogov, zakaj je nekdo postal suženj. Želeli so, da ljudje živijo svobodno.
