Švicarska ženitna posredovalnica s pomenljivim imenom GenePartner postavlja svojim strankam nekoliko nenavadno zahtevo. Preden jih vpiše v register osamljenih src, si morajo s krtačico podrgniti po jeziku. Nato krtačico z zapisom DNK pošljejo v laboratorij, kjer njihov genetski zapis dešifrirajo. Nazadnje prejmejo pismo s desetmestnim številom, ki je njihova osebna izkaznica.
Rdeče in zelene zvezdice
S to izkaznico se nato osamljenci, željni partnerja, odpravijo na internet na lov za
primernim partnerjem. Ko se odločijo za izbranca, jim spletna stran prikaže genetsko kompatibilnost
morebitnih golobčkov. Dve zeleni zvezdi pomenita maksimalno stopnjo ujemanja, dve rdeči pa
nikakršno. Povedano drugače, izbor partnerja z dvema zelenima zvezdama naj bi
zagotovil strastno dogajanje med rjuhami, zvestobo do groba in povsem zdrave otroke. Vsaj tako
so prepričani v podjetju, kjer že od letošnjega julija ponujajo
"ženitno posredovanje 21. stoletja". Njihovo geslo je
"Ljubezen ni nobeno naključje", saj naj bi genetska kompatibilnost partnerjev usodno
določala kakovost njune zveze.
Ključ je v MHC
Toda kaj sploh ima genetika s harmonijo partnerske zveze?
"Na krtačkah, ki nam jih pošljejo naše bodoče stranke, so številne celice z množico podatkov.
Za nas je zanimiv tisti sklop genetskega zapisa, ki mu pravimo glavni histokompatibilnostni
kompleks (MHC). Za izrazom se skriva množica genov, ki proizvajajo določene proteine na povrhnjici
celic. Gre za tako imenovane HLA-antigene, ki igrajo pomembno vlogo pri telesni obrambi in zelo
verjetno pri izbiri partnerja. Privlačijo se namreč različni tipi MHC," je za Spiegel.de
pojasnila
Tamara Brown, molekularna biologinja pri GenePartner.
Raziskave z znojem potrjujejo pomembnost genetske kompatibilnosti
Po pisanju Spiegla je dejstvo, da geni MHC vplivajo na to, kako določen človek voha in kako
presoja vonj druge osebe.
Claus Wedekind z Univerze Lausanne je opravil raziskavo, med katero je skupini
moških naročil, naj tri dni nosijo isto srajco, ne da bi se umivali. Bolj ali manj preznojene
srajce so nato ovohavale ženske in presojale atraktivnost vonja. Vsem sodelujočim so že pred tem
odvzeli vzorec DNK in ga analizirali. Presenetljiva ugotovitev je bila, da je bil ženskam privlačen
vonj tistih moških, ki so imeli nasprotne MHC gene kot one. In obratno. Wedekind opozarja tudi na
raziskave, ki so pokazale, da imajo pari s podobnim MHC-tipom več težav pri zaploditivi otroka in
so pogosteje žrtev težav pri porodu.
Toda kljub temu ostaja Wedekind skeptičen do novih metod pri iskanju pravega partnerja. "Z izjavami o vplivu genetskega zapisa na obstojnost zveze bi bil zelo previden. Do zdaj je slabo raziskano, kako in v kakšnem smislu morata biti partnerja različna , da čutita medsebojno privlačnost." Tako meni Wedekind, kdo pa ima prav, bo pokazal čas.
