V skrivnostnem Bohinjskem trikotniku izginila šesterica

Na seznamu pogrešanih oseb, za katerimi se je od leta 1984 na bohinjskem koncu izgubila vsaka sled, so, kot so nam sporočili s kranjske policijske uprave, trenutno štirje tujci in dva Slovenca. Toda skrivnostna izginotja so se dogajala tudi že desetletja poprej in nekateri novinarji so zato to območje začeli primerjati z Bermudskim trikotnikom, iz nepojasnjenih razlogov mokrim grobom številnih ladij in letal.

D. M.

Razpisali nagrado

Tako je nastal zlovešč vzdevek Bohinjski trikotnik, ki so ga povzemali tudi tuji mediji, denimo nemški, ko so leta 2016 poročali o izginotju svojega državljana. Sedemindvajsetletni matematik ruskega rodu Ilya Kozlovskiy se je 9. septembra odpravil na Triglav in od takrat ga ni videl nihče več, zaman so bile vse iskalne akcije in 5000 evrov nagrade, ki so jo razpisali njegovi svojci in prijatelji.

Enako velja za 52-letnega angleškega duhovnika reformistične cerkve Davida Foxa. S turistično agencijo je v hotel Zlatorog pripotoval 18. junija 2008, tri dni kasneje pa se odpravil v hribe, omenjal je Rodico. Pogrešan je torej že dobrih 16 let.

Iskal jurčke, našel lobanjo

Žagarjevi primeri segajo še veliko dlje v preteklost. Začelo se je leta 1970, ko je pri svojih osemindvajsetih nastopil službo na policijski upravi v domačem Kranju: "Nek Kranjčan je med nabiranjem jurčkov pri Mrzlem potoku na Pokljuki našel lobanjo z luknjama na sencih in temenu. Pomislil je na umor in obvestil policiste, ki so v votlini odkrili še kosti in ostanke pasu. Šef, prepričan, da gre za žrtev iz druge svetovne vojne in preiskava ne bo obrodila sadov, je zadevo porinil meni, zelencu. Roko na srce, tudi sam nisem vedel, kaj bi z njo. Potem pa je prišel novinar Dnevnika, ki je nujno rabil zgodbo, in jo je o najdbi skeleta tudi napisal."

Prebral jo je komandir policijske postaje v Bohinjski Bistrici in takoj poklical Žagarja: "Rekel je, da ve, za koga gre – njegovega tasta. Čudno se mi je zdelo, da tega ni povedal že prej, saj je bil zraven ob odkritju kosti. No, izkazalo se je, da je hotel le izkoristiti priložnost, da se nekdo drug ukvarja s primerom neidentificiranega okostja pri Mrzlem potoku, pa se je zlagal, da ve, čigavo je. Na ta način mi je podtaknil še starejši primer pogrešanega tasta, ki se mu ga očitno ni ljubilo preiskovati, in ki je izginil čisto drugje, v Soteski na Jelovici."

Žagarjeva hiša v Zatrepu Osebni arhiv

Smrt med raubšicanjem

Žagar se je tako sprva nevede lotil povsem druge zadeve, Soteske namesto Mrzlega potoka. Med preiskavo je to seveda ugotovil, vendar jo uspešno zaključil. Zgodba je bila taka: leta 1935 so se štirje divji lovci odpravili na gamse. Vrnili so se samo trije, ki po svojih trditvah niso vedeli, kje je njihov vodja. Ob Žagarjevem raziskovanju 35 let kasneje je bila trojica še živa, ker pa je bila po nepisanem raubšicarskem kodeksu zavezana k molčečnosti, je le stežka izvlekel iz nje, da naj bi bil njihov tovariš žrtev lovske nesreče. Eden od njih naj bi ga zadel, ko je streljal na gamsa.

"Med rekonstrukcijo dogodka na težko dostopnem terenu mi je storilec pojasnil, da je streljal leže. Ker je bil dober strelec in razdalja ni bila velika, sem podvomil v razlago o nesreči, vse bolj sem se nagibal k naklepnemu umoru. Ko sem tako razmišljal, sem v glavi zaslišal strašno stokanje, kar videl sem ranjenega raubšica. Spet 35 let kasneje, 2005., sem spoznal njegovo hčerko, ki mi je razkrila, da je železniški uslužbenec usodnega dne med pregledovanjem tirov slišal očetove krike, naj ga že ubijejo, in da je sledil še en strel. 'Popravili so ga,' bi rekli Bohinjci. Torej je res šlo za umor," je povedal Žagar. "Strelec pa je tudi na smrtni postelji vztrajal pri nesreči. Konec koncev je vseeno, zadeva je zastarala, še preden sem začel preiskavo. Lovčeve ostanke so nazadnje našli med iskanjem neke deklice. Oblasti so menile, da gre za padlega partizana in so ga v Bohinjski Beli pokopali z vojaškimi častmi."

S kolom po glavi, pa je

Naš sogovornik je leta 1979 začel obnavljati razvalino v Zatrepu, ki jo je kupil dobrih deset let prej: "Njen prejšnji lastnik Gartner, po domače Vodolnjek, je bil prav tako raubšic, to je na teh koncih folklora, njegovo posestvo povsem na samem pa raj za živali. Še iz hiše mu ni bilo treba, lahko je streljal kar skozi okno, s čimer se je rad pohvalil v dolini: 'Moj Zatrep je zlati rep.' To ga je med drugo vojno stalo življenja: ubili so ga takoimenovani gošarji, likvidatorji, ki jih tudi partizani niso marali, češ da je sodeloval z Nemci. Pa menda ni, gošarji naj bi bili iz vrst zavistnih divjih lovcev, s katerimi ni hotel deliti svojega lovišča."

Med obnovo bodočega doma je Žagar mimogrede prišel do dna najdbi kosti pri Mrzlem potoku: "O njih sem pripovedoval krovcu in tesarju, ki sem ju najel, in jima rekel, da je možakar verjetno dobil šus. 'Kakšen šus,' je vzkipel krovec, med vojno komisar: 'Škoda šusa za takega! S kolom po glavi, pa je.' Žrtev naj bi bil slaboumen fant, ki so ga Nemci pozimi zaprli v dolini in nameravali peljati v Begunje, vendar jim je pobegnil. 'Najbrž so ga gošarji, ker so mislili, da vohlja za njimi,' je razmišljal tesar, a to je slaba razlaga. Kaj bi vohljal, v visokem snegu bos in samo v srajci in hlačah?!"

Grozljiva najdba v potoku

Toda skrivnostnim primerom inšpektorja Žagarja še ni bilo konec. Ko je leta 1987 že živel v Zatrepu, je izginila domačinka Matilda. Namenila se je na planino Konjščico, da bi pastirju, ki je skrbel za njeno živino, nesla nekaj priboljškov. Čeprav do tja vodi  gozdna cesta, na cilj ni prispela.

"Iskale so jo stotine ljudi, tudi bioenergetik, vendar brez uspeha. Tri leta kasneje pa mi je prijatelj električar montiral sončne panele in tako pripeljal luč v moje oddaljeno domovanje. Njemu se to ni zdelo nič posebnega, bolj se je čudil, od kod iz pipe teče voda. Pokazal sem mu zajetje v bližnjem potoku in med kamni sva oba hkrati opazila nekaj belega. Iz vode sem pobral delček lobanje, po šivih mi je bilo takoj jasno, da ne živalske," je nadaljeval Žagar. "Izkazalo se je, da je Matildina. Še kasneje so višje gori našli ostanke njenega nahrbtnika." Zatrep je tako postal tretji vogal Bohinjskega trikotnika.

Kot bi jih ugrabila višja sila

Kot poudari Žagar, so ga v preiskavi skrivnostnih primerov, ki jih je podrobno opisal v dveh od svojih petih knjig, Zlatem repu in Bohinjskih znamenjih, vodila naključja: "Pravzaprav je govora o znamenjih, vzporednem svetu, ki jih nisem povsem razumel, dokler nisem prebral knjige Franka Josepha Pomen naključij v vašem življenju. Ta naključja so me vodila od ene preiskave k drugi, kot bi čakale prav name. Znamenje mora biti tudi, da se je domnevna nesreča na Jelovici zgodila leta 1935, da sem se z njo ukvarjal 35 let kasneje in domnevno resnico izvedel še 35 let pozneje."

Bohinjski trikotnik bo ob razmeroma številnih izginotjih še naprej buril domišljijo domačinov in turistov. Posmrtne ostanke nekaterih pogrešanih najdejo, za šesterico pa, kot rečeno, kljub obsežnim iskalnim akcijam ni sledi, "kot bi jih ugrabila višja sila," je dejal Žagar. Razlogi so lahko takšni in drugačni. "Če leta tečejo in pogrešanega ne najdejo, se povečuje verjetnost, da je bil ubit. Morilec se vedno skuša znebiti trupla in bohinjski kraški svet s številnimi brezni je za to ustvarjen."

domen.mal@styria-media.si