Resnična ljubezen je bila Urška iz Povodnega moža

Vse to in še več obiskovalcem Prešernove domačije pripoveduje Petra Kržan, domačinka iz Vrbe, vodička, sodelavka  Zavoda za turizem in kulturo Žirovnica, ki je s Prešernom povezana že vse življenje. Pravi, da je pravo veličino našega največjega pesnika spoznala šele ob tujcih, Italijanih, ki so Prešerna postavljali pred njihovega Petrarco.

Ob našem prihodu je ravno recitirala verz iz Zdravljice in to radovednima obiskovalcema iz Barcelone; najprej v angleščini, za tem še v slovenskem jeziku: "V vašem jeziku lepše zveni," sta ji dejala Katalonca in se navduševala nad tem, kako so nekoč živeli gorenjski kmetje in kako majhen je bil Prešeren:

"Samo 170 cm je meril v višino. Bil je med večjimi na vasi in manjšimi v mestu," je dejala Petra in pojasnila, da so bili vaščani v tistih časih precej nižje rasti od bogatih meščanov.

Med našim obiskom ste po hiši popeljali tudi skupino otrok z vrtca na Bledu. Kaj povedati petletniku o Prešernu, kako ga pritegniti?

Za najmanjše 45 minutni ogled skrajšamo na pol ure, ker jim pozornost pade že tam po petnajstih minutah. V tem času pa se bolj pogovarjamo o tem, kako se je živelo v teh časih, kako je Prešeren odraščal. Kako so živeli, ko še ni bilo elektrike, kje so spali, kako so spali, saj veste, danes je vse drugače in to jih zanima. Način življenja jim pokažem preko predmetov. Najbolj jih zanima črna kuhinja, predmeti v njej. Prilagajamo se vsaki starostni skupini posebej. Moram pa  pohvaliti učitelje, ki otroke pred prihodom zelo dobro pripravijo. 

Ravno včeraj sem doživela veliko presenečenje. Deklica iz tretjega razreda osnovne šole je recitirala celotnega "Pevca", pesem, ki smo se jo mi učili v gimnaziji. Ta pesem je seveda zelo težko. Prav gotovo otroci te pesmi drugače razumejo.

Slišala sem, da so največ spraševali o Urški.

Urško poznajo. Podvodni mož je prva Prešernova pesem s katero se spoznajo preko slikanice. Ob prihodu v galerijo, ker imamo razstavljene različne izdaje Prešernovih pesmi, so najprej zavili do prvega panoja in kazali na Povodnega moža. 

Po zadnjih podatkih naj bi vedno več ljudi obiskovalo muzeje, pa s tem ne mislim prenovljene Narodne Galerije, ki v teh dneh podira rekorde, govorim nasploh. Se tudi pri vas to pozna? 

Do lanskega leta smo imeli kar majhen upad obiskovalcev, kriza se je kar poznala. Letos beležimo porast, v soboto in nedeljo, ko imajo čas prihaja vedno več mladih družin, prihajajo ljudje, ki so bili nazadnje tukaj v času šolanja in si želijo vse skupaj ogledati še enkrat. Dejstvo je, da bi naj vsak Slovenec vsaj enkrat obiskal Vrbo, šolski programi so namreč tako narejeni. V zadnjem času se je program v šolah spremenil, da prihajajo otroci tretje trijade, kjer Prešerna obravnavajo že nekoliko bolj poglobljeno. 

Ko ljudje odrastejo, si  želijo še enkrat videti vse to. Vsaj tako pripovedujejo. Velikokrat vtisi z otroštva prerastejo v nek slovenski ponos, v zavedanje, da je človek iz kmečke hiše postal tako velika osebnost. Čeprav se mi še vedno zdi, da se premalo zavedamo, da imamo Slovenci v Prešernu v bistvu svetovnega genija.

Koliko obiskovalcev beležite na sam kulturni praznik, na Prešernov dan 8. februarja?

Več tisoč in ti seveda ne pridejo naenkrat. Za kulturni praznik namreč organiziramo pohod po poti kulturne dediščine. Pot združuje pet najbolj pomembnih točk literatov v naše občine: rojstno hišo Matije Čopa, čebelnjak Antona Janše, rojstno hišo Franca Saleškega Finžgarja, Janeza Jalna in seveda Franceta Prešerna. Večina ljudi začne v Žirovnici in prehodi to osem kilometrov dolgo pot, ljudje se ustavljajo v hišah, v katerih je na ta dan vstop prost.

Glede na vaše pripovedovanje lahko dobimo vtis, da je Prešeren vedno bolj popularen…

 Vsekakor. 

Zakaj menite, da je tako? Dobro, gre za največjega slovenskega pesnika, pa vendarle. Je to zaradi njegovega načina življenja, o katerem še vedno ne vemo vsega? Nenazadnje niti ne vemo, če je res bil takšen, kot ga lahko vidimo na portretih? Ljudje verjetno sprašujejo tudi takšne stvari. Kaj jih najbolj zanima? 

Kar se tega tiče, je največkrat vprašanje, o tem, kaj in koliko je pil. 

Kaj jim poveste?

Težko je govoriti takšne stvari o človeku, ki se je rodil pred 215 leti, kaj je on mislil in delal takrat. Tukaj smo previdni. Kar je zabeleženo, seveda povemo. Velikokrat mi pomaga knjiga njegove hčere Ernestine, kjer piše, da očeta nikoli ni videla pijanega. Po njenem je bil njegov največji greh kvartopirstvo. Seveda je treba vedeti, da je to hčerin pogled. 

Kaj pa sestrin, tudi ona je izdala spomine o njem...

Lenka se je sicer rodila, ko Franceta ni bilo več doma, Franceta se torej spominja v glavnem po pripovedovanjih drugih v družini. V tej knjigi o pijači ni debate. V njej pripoveduje o njegovem otroštvu, o tem, kako je prihajal domov, ko je študiral. Sestre so bile kar nekoliko jezne nanj, ker mu nikoli v življenju, za razliko od njih, ni bilo treba delati na kmetiji. Bil je mamin ljubljenček. Ko je na primer kot študent prišel domov na obisk, je bil ravno čas žetve. Želel je pomagati, zato je v roke vzel srp, s katerim pa se je že z drugim zamahom tako vrezal v prst, da se mu je poznalo vse življenje. Ker je bil mamin ljubljenček, je že osnovno šolo obiskoval v Ribnici, ki je bila takrat najboljša šola v Sloveniji. Sicer je mama vse tri fante poslala v šolo, dva sta postala duhovnika, France pa odvetnik, ki je gimnazijo končal v Ljubljani. Ker ni sledil mamini želji, da bi še on postal duhovnik, je odšel na pravo na Dunaj. Dekleta so ostala doma na kmetiji. 

Lenka je pripovedovala tudi o nesreči njegovega prijatelja Matije Čopa.

Da, v bistvu sta s Prešernom dogovorjenja, da gresta skupaj za Savo, kamor so se v času največje vročine hodili namakat. Čop, ki je bil doma iz Žirovnice, je bil njegov najboljši prijatelj. Bila sta genialna naveza za tiste čase, bi lahko rekli. On mu je predstavil različne pesniške oblike, kot najbolj razgledan Slovenec v tistem času. Brez njega  Prešeren verjetno ne bi postal takšna veličina. Skratka, tisti dan sta se želela kopati v Savi pri Tomačevem, vendar Prešeren ni mogel priti. Čopa je odnesel val, Prešeren pa je po sestrinih spominih pozneje izrazil obžalovanje, da ga ni bilo tam in da bi se verjetno pognal za njim. Seveda tudi France, tako kot mnogi tedaj, ni znal plavati in bi verjetno oba potonila. Sestra je zato napisala, da je to po eni strani tudi sreča. 

Kako človek postane prešernoljub; vidim, da vam je zlezel pod kožo in seveda, koliko učenja ste potrebovali za to? Kako Prešerna predstaviti tako,  da je zanimiv širokemu krogu ljudi? 

Jaz sem domačinka in za nas tukaj je že težko, da ne bi bili prešernoljubi. Z njim smo rasli. Že v sedmem, osmem razredu osnovne šole sem svoje vrstnike vodila po naši poti kulturne dediščine, v okviru turističnega krožka na šoli. To je bil nekakšen prvi moj profesionalni stik s Prešernom. Seveda si takrat  nisem predstavljala, da bo to pozneje moj poklic. Sicer po poklicu nisem prešernoslovec, nisem umetnostna zgodovinarka, sem turistična vodnica, tako, da sem se sama izobraževala, bolj na ljubiteljski bazi. To počnem še danes in se zavedam, da je toliko tega, o čemer ne vem. Je pa res, da smo se odločili, da se bomo v njegovi hiši bolj osredotočili na predstavitev tega, kako je on živel, kako je živela njegova družina, da mladi spoznajo, kašna veličina je nastala  iz kmečkega okolja.

Vmes sem sicer živela v tujini, vendar po vrnitvi sem tukaj našla delo kot turistična vodnica. Je pa res, da so mi v času bivanja v tujini Prešernove pesmi pomagale premagovati domotožje, ko mi je bilo najbolj hudo, sem v roke vzela kakšno njegovo pesem.

Katero ste najpogosteje prebirali, katero pesem priporočate ljudem z domotožjem?

Zase Vrbo, ker sem tukaj doma. Sicer so mi najbolj pri srcu Gazele. V gimnaziji smo imeli čudovito profesorico, ki nam ga je znala predstaviti. Te njegove rime, povezane v celoto. Res je bil genialec. Zavedanje o njegovi veličini pa so mi dali tujci. Čeprav sem vedela, da je bil on prvi, ki je pokazal, da se da tudi v slovenskem jeziku ustvarjati poezijo, ki se lahko kosa z drugimi evropskimi narodi, so mi oči odprli tujci. Vsako leto namreč v hiši gostimo srečanje Pen kluba. Italijani sonetni venec postavljajo pred svojega Petrarco, pa vemo, da je bil on mojster soneta. Magistrale Italijani postavljajo pred njim. Že tako zakomplicirano pesem, kot je sonet, je še dodatno zakompliciral, pesem je trikrat peta. Kaj takega je težko še kdo ponovil, zato ga postavljajo v vrh in mi tega ne vemo. 

Kaj obiskovalcem poveste o Juliji, njegovi muzi, za katero mislimo, da je bila njegova največja ljubezen?

Jaz povem obiskovalcem, da so zaradi nje nastale najlepše Prešernove pesmi, da je bila muza, ki jo vsak pesnik mora imeti. Seveda je obstajala, Prešeren jo je poznal. Čeprav se nikoli nista pogovarjala, ji je poslal nekaj sporočilc. Sestra in hčerka nista vedeli za njo, je pa zanjo vedel Blaž Crobath pri katerem je Prešeren delal, pa Matevž Langus, ki je naslikal njen portret - k njemu je hodil Prešeren ta portret občudovat. Mislim pa, da kljub temu, da je bil romantik, je bil še vedno toliko realist, da je vedel, da pri najbogatejši ljubljanski dedinji kot kmečki sin nima kaj iskati. 

Je vedela za to ljubezen?

Mogoče je slutila, vendarle je bila mlada, takrat je bila najstnica, on pa je imel že čez trideset let.

Najstnica je bila tudi Ana, s katero je  imel tri otroke.... 

Res je... Sicer pa je bila največja njegova ljubezen Urška, Zalka Dolenčeva. Najbolj realna od vseh njegovih ljubezni. Dolenčevi so imeli pod Karlovškim mostom gostilno in oče Dolenc, oštir, je vedel, da se rada vidita, čez dvajset let sta bila stara oba. Oče bi bil za, če bi jo Prešeren zasnubil. 

In zakaj je ni zasnubil?

V bistvu mu je obljubila, da se bo poročila z njim. Vendar je bila takšna, kot je Urška v Povodnem možu, muhasta, vsak dan si je izmislila nekaj drugega. Ko je izvedel, da se bo poročila z drugim, je tega Povodnega moža nekoliko spremenil in Zalka se je spremenila v Urško. V originalu je namreč pisalo: "Od nekdaj lepe so Ljubljanke slovele, a lepše od Zalke bilo ni nobene." 

Kaj pa komaj šestnajstletna Ana? Obiskovalci kaj sprašujejo o njej?

Niti ne. Bolj jih zanimajo otroci, zakaj ni bilo poroke? Zakaj ni skrbel za otroke, kar sicer ni res. Prešeren je za svoje otroke skrbel, kolikor je pač lahko. vendar je bil takrat kot odvetniški pripravnik v zelo slabem finančnem stanju. Ta njegova želja po samostojni odvetniški praksi, ki bi mu zagotovila boljši gmotni položaj, se je uresničila šele leta 1846.

Ana je bila šivilja, spoznal jo je pri Crobathovih, saj je bila tam pestunja. To je bila sladko kisla ljubezen iz katere so se rodili trije otroci. Seveda je bil zaradi tega deležen veliko očitkov, sestre Katre na primer, ki je bila takrat njegova pomočnica. Sicer je o teh stvareh zelo delikatno govoriti, ker veliko tega sloni na govoricah, neki zapisi so, vendar je vprašanje, koliko je resnice v tem. 

Iz zapisanega je mogoče razbrati, da mu je najbolj očitala Ana; da je ni naredil za pravo zakonsko ženo, medtem ko ji je France očital;da tako zgodaj od sebe otroke daje. Ti otroci so šli že zelo zgodaj v rejo. Ana namreč ni mogla skrbeti za njih, morala je delat, bila je šivilja, kar je bilo z dojenčkom izredno težko. Njun odnos se je začel krhati, ko je dala otroke v rejo.

Ampak poročil je pa ni ?

Ne, poročil je ni, poroko ji je obljubil takrat, ko bo samostojen, ko bo imel odvetniško prakso, za kar pa vemo, da se je zgodilo šele dve leti pred njegovo smrtjo. Vmes je prišla bolezen in bolan se ni želel poročiti. 

Kaj se je zgodilo z otroki?

Prvorojenka Rezka je umrla kot dojenček, Ernestina je preživela in gre po materini poti. Sicer so otroci očeta poznali. France je bil zaljubljen v Ernestino, klical jo je Tinka. Kot je poznenje zapisala v knjigi, ji je govoril: "Tinka, ti boš moja kuharica, ko odrasteš." 

 

Tretji otrok France ni dočakal odraslega življenja, tako, da je ostala le Ernestina, ki je pozneje odšla za mamo v Trst, delala je tudi na Dunaju. Vedno si je želela še kaj več slišati o očetu, saj mama o njem ni želela govoriti. Želela si je tudi spoznati družino, tako, da je prišla v Vrbo.

Katerega leta je to bilo ne vemo, vemo le to, da so takrat znani Slovenci že obiskovali rojstno hišo največjega slovenskega pesnika predvsem po njegovi smrti. Ernestina je na Vrbo prišla nekako po tihem, v Žirovnici najela sobico. Ker je bila tako podobna sestri Katri, so jo domači takoj prepoznali in jo tudi zelo lepo sprejeli. Tedanji gospodar jo je pospremil do stanovanja, naslednji dan so jo povabili na kosilo in skupaj so odšli k maši. 

Kateri podatek je vam iz njegovega življenja najbolj zanimiv?

Navdušuje me način življenja v teh časih. Tudi obiskovalce to zelo zanima. Danes se nam zdi kruto, da so otroke tako majhne pošiljali od doma. Da se eno dekle v družini lahko poroči, ostala pa ne. Mama je bila sicer ena najbolj izobraženih žensk v tistem okolju, svoje punce, ki so bile doma je sistematično učila branja in pisanja, saj se je zavedala, da jim bo to popotnica za lepše življenje.  Pošiljala jih je po župniščih, kjer so se učile meščanske kuhinje, z namenom, da bodo pozneje gospodinje svojim bratom, stricem duhovnikom. Danes se nam to zdi zelo kruto, takrat pa je bil to privilegij, saj jim ni bilo treba ostati na kmetiji. Danes bi rekli, blagor Mini, je vse dobila, poročila se je in podedovala kmetijo. V bistvo je Mina imela najbolj trdo življenje, čeprav so bili tretji najbogatejši kmetje na vasi. 

Ko smo pri vaških pomembnežih, bogatih kmetih. Zgodba o vaški lipi kamor so zahajali, je ravno tako zanimiva. 

Seveda, lipa okoli katere je 16 kamnov še vedno stoji. Včasih so imele gorenjske vasi lipe, okoli njih pa kamne. Vsak je pripadal bogatemu kmetu. V nekem obdobju po Francetu Prešernu je bilo na vasi takšnih kmetov 16, pod lipo so se zbirali in odločali o usodi vasi. Šlo je za nekakšen vaški parlament. V Prešernovem času je bilo takšnih kmetij devet. Skratka, ti ljudje so odločali o marsičem, o tem, kdo bo izbran za ovčjega, konjskega in kravjega pastirja. Razpravljali so tudi o tem, kdo se lahko s kom poroči. 

vanda.levstik@zurnal24.si