Res, le zakaj potrebujemo kulturo?

Da gre pri zmanjšanju števila ministrstev za pretežno nepremišljeno potezo, kažejo neuradne informacije z vseh strani, da o reorganizaciji koalicija ni veliko razpravljala in je brez konkretnih načrtov. Tako se zdi vse verjetnejše, da bomo na koncu namesto ministrov dobili sekretarje, denarja pa s tem ne bodo prihranili. Zato se ne moremo znebiti vtisa, da gre predvsem pri kulturnem ministrstvu za populizem. Zanimivo je, da je vlada proti sebi, še preden se je sestavila, obrnila velik del kulturniške javnosti. Čeprav naj ne bi bili ideološki, so kulturo že začeli razvrščati na osrednjo in, kot pravijo v koalicijski pogodbi, obrobno. Zato ne preseneča, da se določenim poslancem žrtvovanje alternative ne zdi sporno. Je pa simptomatično.

Fokus. Ironično je, da se poskuša varčevati pri vsakem evru, medtem ko mečemo milijarde v Teš, patrie in reševanje bank. Bolj kot varčevanje potrebujemo vizijo, kako izboljšati standard ljudi prek grajenja prehrambne samooskrbe, direktne demokracije, spodbujanja kooperativ in pravične razdelitve dohodkov. Ne govorimo o utopiji, ampak realnih rešitvah, ki jih prakticirajo v številnih državah tako imenovanega tretjega sveta: Venezueli, Argentini, Kubi. V marsikateri so po kazalnikih socialne varnosti precej pred nami. Verjetno politiki teh primerov niso videli. Je že tako, da je treba v času krize varčevati pri tiskanju knjig, organiziranju predavanj in prevajanju filmov. Posebno tistih, ki se ukvarjajo z alternativnimi rešitvami za izzive sodobnega časa. Res, le zakaj potrebujemo kulturo?

Komentar se navezuje na članek Kulturniki proti novi vladi.