Slovenija
27 ogledov

Raste izbira športov in raste – trebuh?!

kolumnisti 14.06.11, Maja Kalan, novinarka Zurnal24, foto: Anze Petkovsek Anže Petkovšek
Če se na bicikel ne bodo usedli še starši, potem ne računajmo na superotroke.

Lahko se izgovarjamo na sto dejavnikov: kriza je, ljudje nimajo denarja, ure telovadbe si lahko privoščijo samo bogati, pa v Pomurju je prebivalstvo revnejše, kakovostna hrana je draga, sladkarije so poceni, ali pa da starši cele dneve garajo v službi, za šolarje nimajo časa, pa učitelji so leni, vzdrževanje atletskih stez stane, otroci so nevzgojeni in tako dalje. Pa se ne bomo. Kajti podatki iz Športnovzgojnega kartona govorijo o povprečju. Zato bom tudi sama izhajala iz povprečne družine: take, ki ima povprečno dolg delovnik, povprečno izobražene starše in povprečno plačo.

Dostopno. Povprečni družini najbrž ni nedosegljiv par športnih copatov, žogo si lahko privošči skoraj vsak, infrastruktura je celo v bolj getoiziranih naseljih ostala še iz prejšnje države. Pa kaj jim to pomaga, če je bolj fascinantno opazovati predšolskega pamža, ki tapka po pametnem telefonu. Pri tem nam staršem, rojenim v dobi stacionarnega rdečega Iskrinega telefona, čeljust pade do tal, češ: glej, kaj vse znajo. Pa nam ne bi smela. S takšnimi napravami so se rodili in zato niso nič večji čudež, kot je bil tisti privilegiranec, ki se je leta 1950 okrog preganjal z biciklom. Lahko me imate za konservativno, a edino rešitev vidim v tem, da starši dobršen del prostega časa namenijo aktivnostim skupaj s svojimi otroki (in to še pred vstopom v šolo), predvsem pa naj ne pozabijo na vzgojo. Ni namreč dovolj, da mu gimnastični krožek plačajo. Pri tem ga morajo spodbujati, mu šport približati in ga narediti zabavnega.

Komentar se nanaša na članek Malo gibčnejši, a dosti debelejši.

Komentarjev 0
Napišite prvi komentar!

Za komentiranje je potrebna prijava/registracija. Če nimate uporabniškega računa, izberite enega od ponujenih načinov in se registrirajte v nekaj hitrih korakih.