Gospa ministrica, si Slovenci zaslužimo kulturni praznik? Več ljudi gre na ta dan smučat kot na kulturne prireditve.
Jaz ne smučam, kot Primorka sem raje na Kosovelovi burji. Kulturni praznik si zaslužimo, smo pa edina država na svetu, ki tako praznuje kulturo.
Vaše ministrstvo se zadnje dni omenja predvsem zaradi arhivske afere, vi pa se vanjo niste vključevali. Zakaj?
Arhivi so globoko v prvem planu od mojega prihoda na ministrstvo – gradimo jih, digitaliziramo, pripravili smo zakon, ki modernizira arhivsko službo. Toda v javnosti pod žaromete stopijo šele pri arhivskih dosjejih. Oglasili smo se, ko je bilo treba, in pripravili novelo obstoječega zakona. Pri trenutnih razpravah o arhivih moram reči, da gre za temeljno vprašanje, kaj je bolj bistveno: interes države, človekova integriteta in dostojanstvo, tudi njegovo življenje ali politični prestiži. Arhivarji pravijo, da ni države, ki ne bi varovala svojih interesov in ljudi. Številni Slovenci in Slovenke so s svojimi patriotskimi dejanji v tujini pomagali državi – s posameznimi dejanji v preteklosti in še danes delajo v prid države.
Kako ste zadovoljni z delovanjem Filmskega sklada (FS) Republike Slovenije v zadnjem letu?
Zadovoljna sem, da bo danes (v torek, op. a.) prva konstitutivna seja novega nadzornega sveta nove agencije – Slovenskega filmskega centra (SFC), ki bo začel delovati po novem zakonu.
Je Igor Kadunc, nekdanji direktor FS, svoje delo opravljal dobro?
Direktor je moral popravljati in normalizirati precej situacij. To je v veliki meri tudi naredil in mu ni bilo lahko.
Zakaj torej zamenjava?
Menimo, da obstajajo tudi drugi, ki imajo širše vizije, več filmskega znanja, drznosti, mogoče več želje po transparentnem delovanju. Filmska srenja ni tako preprosta, ker so filmski projekti lahko vredni tudi milijon in več. Boj v tem gozdu je zelo velik, še posebno med producenti.
Je bil Samo Rugelj prva izbira za vršilca dolžnosti (v. d.) Slovenskega filmskega centra, na katero ste pomislili?
Najbrž so se pretakala tudi druga imena. Mi smo prepoznali človeka z dobro osebno izkaznico na področju filma, pa tudi izdajateljsko dejavnostjo in širšo pozornostjo do filma.
Rugelj ima lastno založbo UMco, pri kateri izhajajo tudi knjige, ki jih sofinancira kulturno ministrstvo. Se vam to ne zdi sporno?
On je zaposlen toliko, kolikor mu dovoljuje zakon, to je petinska zaposlitev na lastni založbi – preverjeno, ni se vam treba mučiti. Magister Rugelj je v. d. direktorja in izpolnjuje vse pogoje. Če bo to delo želel nadaljevati, bo sodeloval na javnem razpisu, o katerem odloča svet agencije SFC. V bistvu si bodo direktorja izbirali kar sami.
Boste na filmskem področju vzpostavili kakšno strategijo za razvoj gverilske, digitalne oziroma mikroproračunske produkcije?
Ta se po eni strani vzpostavlja sama. Če me sprašujete, ali se to lahko sistemsko podpira, potem veste, da se že – s posebno postavko, težko okoli 1,6 milijona evrov, ki gredo samo za avdiovizualno produkcijo. Znotraj te produkcije smo lani dobili 30 projektov vseh žanrov, ki lahko pomenijo dobro prakso za gverilce in bodo v prihodnje šli skozi SFC. Mimogrede, filmarji so pri oblikovanju zakona o SFC močno nasprotovali temu, da bi šli razpisi za avdiovizualna dela v domeno SFC. Očitno zaupajo ministrstvu za kulturo.
Ali pa tako slabo zaupajo SFC.
Ja, ampak zdaj se vprašajva nekaj ... Nam se očita političnost, ker smo državni organ in že a priori kontaminirani s politično odgovornostjo, medtem ko neodvisnemu telesu, ki zagovarja produkcijo in mora zanjo skrbeti v apolitičnem smislu, avtorji ne zaupajo? Bi pomislili na to, kaj je z zaupanjem danes?
Se strinjate s tem, da so nekateri producenti v Sloveniji izjemno močni?
So sila močni in prav je tako. Tudi mariborska Opera je močna, tudi Drama, tudi Delo je močno. Vsak se bojuje in to je prav, samo da to počne pošteno in ambiciozno. Nekateri se bojujejo premalo, kajti boj pomeni skrb za dober program.
Ampak vi morate skrbeti ravno za tiste, ki se ne morejo bojevati, ker so mogoče šibkejši?
Tudi za te skrbimo.
Kolikšna je izkoriščenost oziroma rentabilnost Viba filma?
Pri Vibi so letos sprejeli program, dogovorjen s SFC, in vedo, kaj bodo delali znotraj nacionalnega filmskega programa. Termine imajo rezervirane, kar pomeni, da zdaj bistveno bolj vedo, kaj bodo delali naslednji dan. Menim namreč, da dogovori med FS in Vibo kot tehnično bazo niso bili vedno vrlina.
Nekateri filmarji se pritožujejo, ker morajo najemati storitve pri Viba filmu. Jim to narekuje zakon?
Po logiki, ne po zakonu, ker je Viba še zmeraj javni zavod. Ponuja tehnične storitve, ki jih ni treba plačati. Servisira film, pomaga pri montaži, tonski obdelavi, kapacitetah ljudi, vključno s prostori, ki so novi in dobri. Vsi ti resursi gredo v film.
Kot sem razumela, mora producent, ki dobi denar od FS, določen odstotek nameniti Viba filmu.
Ne. Gre za fiktivni vložek, ki ga plača država.
Toda zakaj država denarja raje ne da filmarju, pa naj posname film, kjer in kakor hoče?
To je direktna, pravzaprav unikatna pomoč in bi mogoče morala biti bolj podvržena trgu. Sama mislim, da bi morala Viba na trg, saj bi se tedaj morebiti bolj potrudila za pridobitev tudi drugih projektov, ne samo tistih, ki so v nacionalnem programu za film. Je pa res, da so, če je v tem programu 12 ali 13 filmov, kapacitete zelo zasedene in cenejše, kot če bi se dogajale ob pomoči individualnih prizadevanj producentov.
Sama to razumem bolj kot uslugo države, ki je morda nekdo niti noče.
Tehnična baza je bila redkokje drugje po svetu v lasti države na ta način in vsakič, ko so razmišljali, da ne bi bila v takem svojstvu, kot je zdaj, so bili filmarji skrajno nesrečni, tako da so vaša stališča zdaj nekoliko drugačna.
Ste že našli izvajalca za prenovo ljubljanske Opere?
Potem ko sta se dve gradbeni firmi potopili in poglobili moje nočne more, podpisujemo pogodbo s podizvajalcem, ki je bil že podizvajalec pri SCT, ko je Vegrad šel, kamor je pač šel, in ki bo dokončal tisto, česar SCT ni. Vročili smo že obe bančni garanciji, tako od Vegrada kot od SCT, in poskušamo sanirati odprte račune v tej zelo nepregledni gradnji, kjer je bilo precej težav – ne samo zaradi stečaja gradbenih firm, ampak tudi zaradi precej nepredvidenih pojavov, kot je neprostovoljni bazen, primeren za Rusalko.
Zdaj je ta luknja na sodišču?
Ministrstvo je zavarovalo dokaze, da se preišče odgovornost za vdor vode v jamo za pododrje oziroma napihnjene stene, kar sta Vegrad in SCT najprej poskušala sanirati, a neuspešno.
Napovedali ste, da naj bi bila prenova končana septembra?
Ja, če se te zgodbe ne bodo več dogajale operetno, bi morali Opero letos že uporabljati.
In če prenova še ne bo končana?
Prenova je v veliki meri že končana, samo ta jama ... Bila sem tudi pred izbiro, da jo preprosto zakrijemo, saj v gradbeno pogodbo sprva sploh ni bila vključena, a bi se mi to zdelo skrajno negospodarno in neprimerno, saj bi zgradili invalidno hišo. Četudi se je z zamiki gradnje nepriljubljeno soočati, je racionalno razmišljati, da jo je treba končati v paketu in naseliti takrat, ko bo res dokončana.
Menite, da Maribor potrebuje takšno kulturno središče, kot je Maks?
Maribor to hoče in pravi, da ga zna narediti, zato bi mu bilo neprimerno rezati krila v željah, ki jih ima, še posebno ob zagotovilih, da zmore.
Pa se vam zdi, da je Maks lahko rentabilen?
To se zdi županu, mestnemu svetu in Mariborčanom. Jaz ne sodim o tem, kaj župani smejo delati in česa ne smejo, ko imajo vso pravico odločati. Posebno v razmerah, ko imaš pred sabo Evropsko prestolnico kulture, in še posebno v razmerah, ko ne bodo imeli v celoti zagotovljenega prostora za ambicioznejšo razstavo takšne dimenzije.
Mnenje o rentabilnosti Maksa verjetno imate.
Treba se je zavedati, da bo moral objekt, ko bo enkrat odprt, imeti zelo dober program, da bo ne samo obrnil vložena sredstva, ampak tudi živel. Sooče tega projekta Tomaž Pandur meni, da ga lahko ima, in župan tudi. Je pa res, da vsaka nova investicija pomeni tudi večje obratovalne stroške. Mi recimo že računamo, da bo proračun Moderne galerije nekoliko drugačen, ko bo tukaj zraven (na Metelkovi, čez cesto ministrstva za kulturo) zaživel Muzej sodobnih umetnosti.
Boste pospešili spreminjanje medijske zakonodaje?
Smo tik pred medresorskim usklajevanjem, kar pomeni, da vsa ministrstva preverjajo, koliko so rešitve skladne z njihovimi videnji.
Kdaj ga lahko pričakujemo na vladi?
Odvisno, koliko časa si vzamejo ministrstva, ampak običajno to ne traja več kot 14 dni.
Boste zakon o RTVS poskušali še kakorkoli spraviti v življenje?
Z velikim veseljem bi ga, če bi govorila o svojih videnjih in ambicijah, ne pa o tem, kaj so danosti, saj velja postreferendumska enoletna zamrznitev. Mislim, da je bil ta zakon pred časom in da bo, če ga bo kdo čez čas potegnil iz predala, za časom, ker se bo medtem stanje na RTVS – če uporabim res zelo mil izraz – skrhalo.
Ste po svoji presoji učinkovita ministrica?
Ja, malo spim.
Po rezultatih, mislim.
Ja. Poglejte vsaj proračun za kulturo, ki je stabilen in večji kot v obdobju debelih krav.
Ste kdaj šli na srečanje zaničnikov, ki jih vodi Andrej Rozman - Roza in si prizadevajo za ničelno stopnjo davka na knjigo?
Z Rozmanom si na to temo rada dopisujeva ponoči. Uporabljava različen jezik za iste cilje. A v Sloveniji je vedno problem ozkosrčnosti, tudi nestrpnosti, nevoščljivosti in inertnih korakov. Če bi uresničili idejo o ničelni stopnji za knjigo, bi si jo v trenutku prisvojil še kdo. A to ruši sistem davčnih stopenj, ki jih diktira Bruselj. Tudi diskusije o medijih doživljajo podobno usodo. Pred dvema ali štirimi leti se je v tem prostoru medije mrcvarilo, zdaj, ko je dialog med lastniki in novinarji izrazitejši, pa se je na to pozabilo.
Vendarle pa smo v zadnjih letih padli na mednarodnih lestvicah medijske svobode.
Ja, ampak vi zelo dobro veste, zakaj, in boste to svojim bralcem kar povedali.
Zakaj?
Ne veste? Dobro, bova potegnila ven tisti del, ko se bivšega premierja sooča z dvema zelo hudima imenoma, eno od njiju je Berlusconi – ko je prišlo do tožbe novinarjev zaradi domneve o koruptivno izpeljanem javnem naročilu. Sicer se ni zapisalo, da gre za nekdanjega premierja Janeza Janšo in primer Patria, je bilo pa nedvoumno in ste seveda vsi mediji to pisali. Velja povedati, da sta bili kaznovanje novinarjev in tožarjenje dve izmed podstati očitkov Novinarjev brez meja, ki so ocenjevali stopnjo svobode medijev po svetu. Zato pozdravljam predlog, ki ga je dal Franco Juri za spremembo kazenskega zakonika v tistem delu, ki onemogoča zaporne kazni za novinarje oziroma odgovorne urednike. Upam, da bo Aleš Zalar v težko pričakovanih spremembah kazenskega zakonika ta predlog upošteval.
Kako se sicer počutite v koaliciji, stranki? V primeru referenduma so vas nekako pustili na cedilu.
Zakon o RTV je bil ne samo primer pogumnega ali primernega reformnega reševanja ene institucije, ampak tudi vzorec možnih sprememb v javnem sektorju na splošno. Diskusija je bila zelo strokovna, ljudem je bilo vse te spremembe težko razlagati. Zdaj, ko zakona ni, pa marsikdo ugotavlja, da je škoda velika.
Se počutite, da so vas premalo podprli?
Verjamem, da bi bila bolj artikulirana obramba zakona zagotovo bistveno uspešnejša pri njegovem uveljavljanju.
Se počutite, da so vas pustili na cedilu ali ne?
Ne bom govorila o tem, da sem bila puščena na cedilu, ampak o tem, da je bilo absolutno premalo volje pri razlaganju tega zakona in da so se nekateri malo hrčkasto zatekli v svoje brlogce. Mogoče je to komu koristilo, ker ima zdaj prosto pašo na RTV Slovenija. V tem smislu je mogoče kdo imel svoje račune.
Recimo, da bi premier izpolnil napovedi o racionalizaciji vlade. Katero ministrstvo bi si najraje pripojili?
Začela bi pri finančnem.
Bi si ga pripojili?
Potem bi šla na gospodarsko in potem bi nadaljevala pri znanosti. Jaz govorim o ministrstvih, ne o ljudeh. Pa pri razvoju. Tako bi vsi bolj upoštevali kulturo, mi pa bi učinkoviteje poslovali. S tem, da so vsa druga samoumevna, ker jih že zdaj mislim. Ukinila pa bi obrambno.
Sazas je v pristojnosti gospodarskega ministrstva.
Tako je. Urada za avtorske pravice in intelektualno lastnino.
Čeprav imate vi več opravka z njim. Se vam zdi prav, da je tako?
Verjetno so vam znane moje želje, da gremo z uradom za avtorske pravice in intelektualno lastnino v veliko sožitje in da ga pripojimo ministrstvu za kulturo. A vsebina, ki jo pokriva ta urad, je bistveno širša od tiste, ki jo pokriva kultura.
Samozaposleni v kulturi zasluži povprečno 40 odstotkov tistega, kar zasluži zaposleni v javnem kulturnem zavodu.
Tudi en avtorski honorar za knjigo je včasih ena četrtina tega, kar je menedžerska plača.
Pa se samozaposlenim v kulturi obeta svetlejša prihodnost?
S samozaposlenimi na področju kulture imamo trajen dialog, katerega posledica je kar nekaj sprememb. Prva je bila ta, da smo proračunska sredstva, ki so namenjena za njihove projekte in programe, povečali takoj, ko smo prišli na ministrstvo. Hkrati smo uvedli štiriletne pogodbe, ki pomenijo večjo varnost. Potem smo zelo omehčali načine vpisa, spreminjamo jim cenzus, tako da smo prepričali davkarijo in vse druge, ki so to možnost ovirali, da bo merilo za prispevke, ki jih plačuje država, triletni povprečni zaslužek in da se njihove delovne štipendije odštejejo od teh dohodkov.
Kdaj se bo to realiziralo v praksi?
Pol je že realiziranega, druga polovica pa še bo; še več, nagovarjamo jih, da bi svojo vlogo okrepili s tem, da bi nekako 'prevzeli' kulturniško zbornico, ki zdaj ne deluje optimalno ...
Na kateri koncert, predstavo ali razstavo ste šli nazadnje in to ni bilo po službeni dolžnosti?
Mislite, da delam razlike med službo in družbo?
Jih ne?
Na kulturno prireditev grem redkokdaj z odporom, razen če vem, da moram ponoči še delati, ali če sem bolna. Zadnje, na kar nisem šla po službeni dolžnosti, pa je najlepša razstava, ki se je zgodila in ki bo tudi najlepša razstava mojega obdobja – razstava del mojega pokojnega moža.
