Irfet Osmankić, 39-letni voznik taksija Metro, v soboto, okoli 14. ure prejme sporočilo, da je v Ljubljani na območju Viča zaradi hudega naliva prišlo do male katastrofe s poplavami. Tam ima na ulici Dveh cesarjev gluhemu prijatelja Robija, ki ga pokliče. Robi pravi, da je ulica pod vodo in da je vse, kar si ta hip želi, zavojček cigaret. Hrano ima, toda cigaret nima. In Irfet gre v akcijo in mi z njim.
Pridemo do Ilirije na Tržaški cesti v Ljubljani. Je pod vodo. Kako naprej? Nič, gremo mimo zapore do bencinske črpalke na koncu Tržaške. Od tam naprej je nemogoče, še prej pa vidimo Tomaža Grma, generalnega direktorja Butan plina, kako pomaga tamkajšnjim prebivalcem reševati tisto, kar se da. Samo bežen pozdrav in z Irfetom smo že pri viškem Sparu na Tbilisijski cesti. Ni prehoda. Vse je pod vodo. "Kako je to mogoče. In to sredi Ljubljane. Da, narava nam vrača. To je to," pravi Irfet, ko obračamo avto in skušamo nekako priti v bližino Ceste dveh cesarjev do njegovega prijatelja Robija.
Grem naokoli. Prek nadvoza nad avtocesto do Ceste dveh cesarjev. Katastrofa. Pri podjetju, ki zbira odpadni material, se zadeva totalno zabaše. Še malo naprej, toda levo, na dvostransko ulico, kjer je Irfetov prijatelj Robi, ne moremo. Krenemo peš. Sredi Ljubljane je vode do kolen. Skušamo se prebiti, vendar voda narašča in pridemo do garaže gospe Marije. "Tukaj ni bilo nikoli toliko vode, pa smo tukaj že od leta 1963. Kaj se dogaja, res ne bi vedela," pravi gospa Marija.
Irfet pokliče prijatelja Robija, ki mu pravi, da bo prišel po nas, po približno 100 metrov dolgi ulici s splavom. Splavom? Da, s splavom iz stiropora.
Že ga vidimo v daljavi, kako vesla z metlo. In pride do nas. »Sem gledal na Discoveryju, kako to delajo. In sama sreča, da je iz odpada k nam naplavilo velik stiropor, da sploh lahko pridemo do vas,« je razlagal Robi Fejzula, ki je gluhonem. Pravi, da so mu rekli, da je to samo telesna napaka, da ni povsem invalid. Pa ja ne? Človek ne sliši. Pa vendar. Vesel je cigaret, ki mu jih je prinesel prijatelj Irfet.
"Vse je pod vodo. Klet, pritličje. Če hočete z mano, potem kar na splav," pravi Robi in gremo na stiroporast splav. Gospa Marija nam posodi metlo, ki nam služi kot veslo. In gremo. Do konca ulice, do Ceste dveh cesarjev 385/d. Vse je pod vodo.Tam okoli poldrugega metra. Nihče ne more skozi. Mi veslamo in se bojimo, da ne pademo dol. In ko priveslamo, vidimo katastrofo. "Odpadni material, ki ga vidite in najbrž vohate tudi smrad, je naplavilo od tovarn, ki sta okoli nas," pravi Fehim, oče Ronija. Mački, ki sta se motali naokoli, pa sta povsem zmedeni. "Dokler ni bilo okoli nas teh podjetij, je bilo v redu. Ko pa sta zablokirali tole rečico, potem je začelo naplavljati," je še dejal Fehim in mi smo se odpravili nazaj. V pravo katastrofo. Na Cesto dveh cesarjev, kjer je voda dosegla poldrugi meter. "Ja, naj zdaj pridejo tile mestni možje do mene," je dejala gospa Marija, ki je bila v garaži, kjer je voda dosegla prek pol metra.
Bilo je nemogoče in skoraj neprehodno, vendar je Irfet le nekako uspel pripeljati avto do bližine garaže. In smo šli. Operacija je bila uspešna. Gluhemu Robiju, ki je bil dobesedno odrezan od sveta, smo pripeljali cigarete. Kdaj bo lahko sam šel v trgovino, ne ve nihče.
