Kakšni so občutki zdaj, ko ste po treh letih videli svojega očeta?
Svoje občutke težko opišem. Vse se je zgodilo tako hitro, skupaj sva bila le eno uro, še vedno ne dojemam najbolje, ali je bilo vse to res ali sem le sanjala. Z očetom sva bila sicer redno na zvezi prek pisem in telefona, srečanje v živo pa je bilo nekaj čisto drugega. Po vsem tem času je bila ena ura res premalo, upala sem, da mi bodo dovolili več, glede na to, da sem ga prišla obiskat tako daleč, a žal niso popustljivi. Glede na to, da je oče v zaprtem oddelku zapora, sem imela to srečo, da so mi dovolili obisk v živo in ne le prek stekla. Srečanje mi je dalo dodatno moč in zagon, da bom storila vse, kar je v moji moči, da očeta pripeljejo v Slovenijo. To je bilo moje najlepše doživetje v zadnjih treh letih.
Tjaša Zelenko
Srečanje z atijem mi je dalo moč in zagon. Storila bom vse, da ga čim prej spravim v Slovenijo. Zelo ga pogrešam.
Oče je prav gotovo komaj čakal vaš obisk.
Seveda, saj se nisva videla več kot tri leta! Z očetom sva zelo povezana, kot otrok sem z njim veliko potovala s tovornjakom, tako da je to za oba težka preizkušnja. Zaprli so ga, ko sem ga najbolj potrebovala – takrat sem bila stara 16 let. Povedal mi je, da je ponosen name. Priznal je, da je v težkih trenutkih razmišljal že o samomoru, a ga pokonci drži misel name. Najino srečanje mu je dalo energijo in upanje, da se bodo stvari premaknile, da ga bodo prestavili v Slovenijo in se bova lahko pogosteje videvala.
Zaradi tihotapljenja anhidrida ocetne kisline je oče dobil deset let zaporne kazni ter 50 tisoč evrov denarne kazni. Pravi, da je nedolžen.
Tako je. Kot voznik tovornjaka je tovor peljal v Turčijo. Vse je potekalo normalno, tovor je dostavil, nato pa ga je prijela policija. Že ob prijetju so mu bile kršene človekove pravice, saj ni imel prevajalca in sploh ni vedel, zakaj so ga prijeli.
Prevajalka, ki obiskuje Zelenka s turško odvetnicoTurški pravosodni sistem je zelo strog, sploh če gre za preprodajalce drog. Postopki so dolgotrajni, nihče ne more vplivati na to.
Kršenje človekovih pravic boste prijavili tudi evropskemu varuhu človekovih pravic v Strasbourgu. Na to se je sklicevala tudi pritožba na kazen, ki so jo zavrnili. Kaj vse mu je bilo kršeno?
Odvetnica nam je poslala njegovo pritožbo, kjer je navedeno, da mu je bila zaradi nerazumevanja jezika kršena pravica do seznanitve z obtožnico, kršene so mu bile pravice do zagovora oziroma izražanja lastnega mnenja, pravica do pravne pomoči, poleg tega pa je prišlo tudi do neupoštevanja določenih zakonov. Odločitev sodišča je bila namreč sprejeta na podlagi nepopolnih dokazov, saj v zvezi s tem primerom niso upoštevali dokumentov preiskave v Sloveniji, prav tako od Slovenije niso zahtevali potrdila o nekaznovanju in izpiska iz matičnega registra, kar je po mnenju odvetnice že zadosten razlog za zavrnitev obsodbe. Žal so pritožbo zavrnili.
Tjaša ZelenkoTe dni bom na ministrstvo za zunanje zadeve in ministrstvo za pravosodje poslala prošnjo za transfer v Slovenijo. Atija resnično pogrešam.
V istem zaporu sta poleg očeta še dva Slovenca, v drugem zaporu pa še ena, 20-letna Slovenka. Tudi pri njih postopki trajajo tako dolgo?
Kolikor sem seznanjena, je za vse enako. V stiku sem z njeno sestro. Pravi, da je šla le na počitnice, in ker je veliko nakupovala, je potrebovala kovček. Kupila ga je v Turčiji, na meji pa so v njem našli všitega 2,7 kilograma kokaina. Obsodili so jo na sedem let zapora.
Očetu vsak mesec pošiljate okoli tristo evrov. Morajo v zaporu plačevati vsi ali le tujci?
Plačevati morajo vsi. Zaporniki sami ne razpolagajo z denarjem, ampak jim trgajo z računa, ko si kaj kupijo. Hrana v zaporu ima dvojno ceno kot sicer v trgovini. Plačevati morajo tudi za elektriko. Z oblačili pa je tako, da ima omejeno število kosov. Teh si ne kupuje sam, ampak smo mu jih poslali mi, nekaj pa mu jih je poslala tudi prevajalka, Slovenka, ki že deset let živi v Istanbulu in ga obiskuje skupaj z odvetnico.
Na Facebooku ste ustanovili skupino “Pomagajte rešiti mojega atija, država ga je pustila na cedilu”. Koliko podpornikov ste zbrali?
Trenutno ima skupina kar 81.325 članov, število pa vsak dan narašča. Vesela sem, da me podpira toliko ljudi in da v tem nisem sama. Zbiram tudi denar, da bi plačala kazen, saj bi očeta tako lažje spravila v Slovenijo. Trenutno sem zbrala 1.200 evrov, ustanovila pa bom tudi društvo, tako da bodo lahko ljudje darovali denar prek SMS-sporočil. Kmalu bom organizirala še humanitarni koncert, saj si resnično želim, da se ati čim prej vrne domov. Zahvaljujem se vsem, ki pomagajo, pa tudi Žurnalu, ki mi je omogočil obisk očeta.
Hrana v zaporu, kot bi jedel pomije
Kako se počutite po treh letih v turških zaporih?
Pravijo, da se človek vsega navadi, a tega se ne. Razmere tu so grozne, vse si moraš plačati sam, tudi hrano, saj je hrana, ki nam jo dajo, kot bi jedel pomije. Izsiljevali so me, kršene so mi bile številne človekove pravice. Zelo pogrešam družino, sploh hčer.
Kako poteka vaš dan?
Okoli osmih vstanemo, potem nas preštejejo, po zajtrku pa dosti berem, pišem pisma. Zelo malo sem na svežem zraku.
Imate tudi težave z zdravjem, morali bi na operacijo, vendar jo zavračate. Zakaj?
Predvsem zaradi tega, ker bi me operiral asistent, ki bi se na meni učil, poleg tega pa bi me že naslednji dan brez bolnišnične nege poslali nazaj v zapor.
Kaj bi radi sporočili Slovencem?
Hvaležen sem vsem, ki mi pomagajo in prisluhnejo moji zgodbi. Vesel sem, da me podpirajo. Zdaj, ko je sodba pravnomočna, so na vrsti slovenski organi, da ukrepajo in me spravijo v Slovenijo. Ne odstopam od izjave, da sem nedolžen in da so mi zadevo podtaknili.
