“Plačo krvavo zaslužim, ne odpovem se niti centu”

V grobem vlada od šolnikov pričakuje, da boste pristali na večje obremenitve, več učencev v razredih in nižje plače. Katerega od teh ukrepov bi sprejeli, če bi lahko izbirali?

Nobenega. Ker se za vsemi temi predlogi skriva cilj, do katerega bi vlada rada prišla. Če povečate obremenitev učiteljev ali število otrok v razredu, imate na vsaki šoli takoj pet učiteljev preveč. Jaz vsak dan naredim 80 kilometrov, da pridem v službo in se vrnem domov. Naj me prestavijo na Vrhniko, kjer sem doma, da bom tam poučeval. Na to sem pa pripravljen pristati takoj. Ministrstvo ima vse podatke, kdo se kam vozi, in teh nesmiselnih voženj je ogromno.

Šolski minister pravi, da je treba varčevati s soglasjem, da lahko tako šolniki največ naredite zase in za državo. Zakaj niste konstruktivni?

Nam je jasno, zakaj se pritiska na šolstvo. Množica ljudi v vzgoji in izobraževanju je velika. Če boste tukaj malo vzeli, to pri takšni množici pomeni veliko, tukaj se lahko torej veliko privarčuje. Ampak vlada lovi muhe, sloni se pa sprehajajo mimo. Ko bodo ujeli vsaj tri, štiri slone, bodo lahko začeli loviti mene kot komarja. Do takrat pa ne odstopam. Ni pošteno. Tukaj je še ena kategorija ljudi, o katerih nihče ne govori. Hišniki, kuharji, računovodje, tajnice bodo s temi ukrepi takoj na minimalni plači.

Ampak pas je treba zategniti. Kje so rezerve v šolstvu?

Recimo pri nacionalnih preverjanjih znanj. Tu je takšna mašinerija ljudi zadaj, da s seboj potegne velikanske stroške. In če bi kakšno preverjanje izpustili, ne bi nič izgubili. Naprej, vsaka šola programsko opremo kupuje ločeno, čeprav bi lahko skupaj dobili enak program za nižjo ceno. Prav tako mi ni jasno, zakaj hrane ne moremo kupovati od lokalnih proizvajalcev. V Komendi imamo vse: od sadja in zelenjave do mesa. Ampak treba je iti na javni razpis, da 30 ljudi sedi in prešteva papirje, lokalni kmetje pa umirajo. Materialnih stroškov ne moremo več rezati. Štejejo mi vsak list papirja. Lahko jih porabim 500 na leto. Otrok, ki jih poučujem, je okoli 350, pišemo pa vsaj dva testa na leto. Zdaj pa računajte.

Učiteljem se očita tudi, da imajo preveč prostih dni.

Poglejte, skupaj s počitnicami jih je na pamet rečeno 50, jaz pa imam 30 dni dopusta. In kje se izgubi preostalih 20 dni? Nekaj jih gre za izobraževanje, preostalo pa oddelam na nešteto različnih načinov: za organizacijo tega in onega, recimo šole v naravi, kjer smo z otroki 24 ur na dan ... Z učenci je treba iti tudi ven, ampak kmalu nobeden od učiteljev ne bo želel več na teren. Jaz teh 20 dni nisem prost. To je napačen način razmišljanja ljudi, ki se na naš poklic ne spoznajo. Očitki, da učitelji ne proizvedemo dodane vrednosti, so smešni. Jaz vsako šolsko uro otrokom dajem dodano vrednost. Vzgajam jih in poučujem. Svojo plačo krvavo zaslužim in vam povem, da ne dam niti centa. Sploh pa ne tej državi oziroma politiki, ki jo vodi.

Kolikšna pa je vaša plača?

Z vsemi dodatki dobim 1.343 evrov. In tako, kot želi država, se ne odpovem niti centu. Najprej naj vlada odpravi vse kapitalne krivice, ki jih je v 20 letih tranzicije zagrešila. Mislite, da bodo trije gradbeni baroni kdaj šli v zapor? Tudi videli ga ne bodo, sem prepričan. Povejte mi, kateri bankir je že odgovarjal za posojila, ki jih je po prijateljski poti dajal za menedžerske odkupe. Naprej novi prenosni računalniki za poslance. Poglejte mojega, star je osem let in ga še vedno uporabljam. Prepričan sem, da tri četrtine poslancev ne zna narediti tabele v Excelu. Zato ne dam svojega centa. Ne vem, ali se kdo zaveda, ampak mi smo zelo blizu socialni revoluciji.

Koliko ur na teden povprečno preživite v razredu?

Na teden moram oddelati od 23 do 24 ur.

Šolskih ur?

Ja, seveda. Ampak poglejte, ravnokar smo imeli polurni rekreacijski odmor. Jaz v tem času skupaj s kolegom 150 otrok, ki so na hodniku, peljem v telovadnico, namesto da se prerivajo na hodniku, pa mi tega ni treba storiti.

Koliko je dela, ko niste v razredu?

Res grem lahko domov ob 13. uri, ampak s tem se delo v zvezi z mojim poklicem ne konča. Dela po tem, ko nisem več v razredu, je ogromno. Gledati samo na navzočnost v razredu je nesmisel. V kratkem bomo recimo pisali test. Da popravim teste enega razreda, potrebujem štiri ure. Tu ni šablone, treba je prebrati, kaj otroci napišejo. Včasih doma delam pet ur, ker sem biolog in grem v gozd nabirat material. Drugič si za to vzamem celo soboto, včasih delam eno uro, včasih nič. To je posebnost tega poklica.

Kako pa bodo varčevalni ukrepi vplivali na kakovost šolstva?

Kakovost bo definitivno padla. Z vsakim otrokom, ki pride dodatno v razred, kakovost pada. Pa ne zato, ker bi jaz slabše predaval, ampak zato, ker se z njimi ne morem ukvarjati v enaki meri. Velika razlika je, če učiš razred s 16 otroki ali razred s 35. Jaz lahko predavam tudi pred tisoč ljudmi, ampak vprašanje je, kaj bodo otroci od tega odnesli.

Se je z uvedbo devetletke kakovost izobraževalnega sistema izboljšala ali poslabšala?

Osebno menim, da bistvene spremembe na bolje ni bilo. Otroci izgubijo leto najlepšega otroštva. Druga težava pa je odsotnost ocenjevanja prva tri leta, potem pa v četrtem pridejo travme, ko jih začnejo ocenjevati.

Je mogoče primerjati učence danes in pred 20 leti?

Včasih so bili mirnejši, ni bilo kričanja, tekanja. Danes nosečnica ne more delati v šoli, ker nikoli ne veš, kdaj bo od kod priletel kakšen otrok. Učencem telefoni zvonijo sredi predavanja. Vzeti jim jih ne smem, ker je to kraja. Ampak jaz ga vseeno vzamem. Otroci znajo biti zelo motivirani in inovativni, seveda če jih učitelj zna voditi, poslušati, predvsem pa slišati. Tudi ekonomske razlike se poznajo, pa se nekoč niso. Danes se otroci na hodniku gledajo, kdo nosi kakšne copate, koga pripeljejo s kakšnim avtom. Družba se razvija v napačno smer.

Otroci so vedno bolj zaščiteni, starši vse bolj zaščitniški. Je to problem?

Seveda. Na neki način imajo otroci preveč pravic. Otroci nimajo več občutka, kaj je dolžnost. Poznajo samo še pravice. V mislih imam dolžnost normalnega, lepega, kulturnega vedenja, dolžnost delanja domače naloge. V zakonodaji je nekaj velikih napak. Denimo da otroka ne smeš poslati iz učilnice. Ampak jaz to vseeno počnem. Če pride recimo v razred na pol golo dekle, v oblačilih, ki nič ne pokrivajo, jo pošljem ven. Sem pa imel zaradi tega že težave. Pred nekaj leti je prišel oče, češ, kaj se grem. V šoli ni prostora za demokracijo, ker imate potem kaos. Ne pravim, da mora biti diktatura, ampak demokracije v obliki, kot si jo ljudje predstavljajo, v šoli ne more biti.

Zakaj mislite, da se to dogaja?

Družina kot glavna celica družbe je v krizi. Staršev ni doma. Včasih so se z ukvarjali z otroki, danes nanje pazimo učitelji z interesnimi dejavnostmi do 16.30. Starši pridejo domov ob 18. uri, otroci pa gredo spat ob 20. Vidijo se eno, dve uri. Starši ne vedo niti, kaj je otrok v šoli jedel, kaj šele, o čem se uči. Ko se pojavijo težave, pa starši rečejo: “Ja, doma pa ni tak. Doma se pa to nikoli ne zgodi.” Jaz sem otroku mama, oče, babica in dedek. Mene več vidijo kot lastne starše. Tudi nasilja med učenci je od 30 do 40 odstotkov več kot včasih. Nič čudnega. Dovolj je, da prižgejo televizor in pogledajo poročila. Ko vidijo, kaj vse ljudje počnejo, da lažejo, kradejo in se nikomur nič ne zgodi, ta vzorec prenesejo v šolo. In tudi v šoli je tako, da se jim nič ne zgodi.

Pravite, da nimate nobenega vzvoda za sankcioniranje. Kako potem vzdržujete red v razredu?

Prvo minuto, ko sem prišel v razred, sem postavil pravila igre, ki se jih držim. Nobeno od teh pravil ni tako, da se ga otroci ne bi mogli držati. Zgled, trdo delo, vztrajnost, predvsem pa iskreno in pošteno delo. Do njih je treba biti pošten, to najbolj cenijo. Ne sme biti privilegiranih. In tiste, ki štrlijo iz povprečja v negativno smer, je treba ustaviti. To je praviloma zelo težko, tudi s sankcijami, ampak meni uspeva. Učencem je takoj jasno, kaj lahko in česa ne smejo. Pri meni se vedejo tako, v drugem razredu popolnoma drugače.

Strogost torej pomaga. Ste strogi?

Sem zelo strog. Mirno lahko rečem, da sem eden od strožjih učiteljev na naši šoli, in to z veseljem povem. Ampak strogost ni element, ki ga ne bi marali. Morate vedeti, da imajo otroci radi red in mir. Otroci to od učiteljev zahtevajo. S strogostjo ni nič narobe. To je lahko samo kredit, ki ga bodo prinesli v življenje z dobrimi delovnimi navadami, vztrajnostjo. Je pa res, da lahko učitelj marsikatero generacijo spelje tako daleč, da morda nekdo, ki ima potencial, tega ne bo izkoristil. Ampak dobri in manj dobri smo pač povsod.