Roman VodebDa je Pahor velik narcis, je mnogim jasno – in nikakor ni edini med politiki. Ne gre toliko zato, da je rad sam sebi všeč – bolj gre za to, da bi bil rad všeč drugim, javnosti, državljanom, volivcem … Način, kako in koliko je nekoč športal, pove, da ima določen deficit v egu in da je imel dokaj specifično otroštvo v svoji primarni družini.
"Vse, kar je Pahor povedal oziroma kar počne v športu, nakazuje na njegovo narcistično osebnostno strukturo, s pridihom latentnega mazohizma, ki je značilen za ljudi z nezavednimi samoočitki," o Pahorjevi športni strasti pravi Roman Vodeb, teoretski psihoanalitik in pisec dveh psihoanalitičnih knjig o športu. "Pri svoji športni izpovedi za Polet Pahor res ni skoparil. Svetovalci bi mu lahko namignili, da obstaja izrek 'Povej, kako športaš, pa ti povem, kdo si'."
V rubriki Jaz rekreativec v Delovi tedenski prilogi Pahor govori o svojih športnih navadah, odkar je postal predsednik in pred tem. "Odkar sem prevzel funkcijo predsednika vlade, se glede količine športa ni nič spremenilo, odpovedal sem se le drugim oblikam prostega časa," pravi Pahor. Vsako soboto in nedeljo plava po dve uri, teče vsaj dvakrat na teden, vaje za mišice pa dela v domačem fitnesu. "Medtem ko drugi politiki spijejo kakšen kozarček in se pogovarjajo, grem sam raje teč." Preden je imel otroka, je rad hodil tudi po skrajnem robu. "Od obale sem plaval pod kotom 90 stopinj ven, do prvih znakov izčrpanja, in potem nazaj," je povedal za Polet. "To je huje kot ruska ruleta."
Na fitnesu namesto za krmilom države
Vodeb pravi, da bi si toliko športa, kot si ga lahko privošči Pahor kot predsednik vlade, privoščil redko kateri predsednik. "Kakšen drug predsednik bi se verjetno bolj posvetil vladanju in manj rekreativnemu športanju,“ pravi. In ni edini med humanisti, ki se mu zdijo Pahorjeva sporočila o športnem prenaprezanju nespametna. "Ne vem, denimo, ali je res pametno, da volivcem sporoča, v kaj investira svoj čas,“ je v intervjuju za Mladino avgusta dejala mednarodno priznana filozofinja in sociologinja Renata Salecl. "Seveda je za politika ali poslovneža danes pomembno, da se pokaže fit, kot nekdo, ki skrbi za telo. Sočasno pa je v času krize zelo skrb zbujajoče, če se predsednik vlade hvali, da je kar štiri ure na dan na fitnesu ali teku. Pravzaprav nas s tem lahko straši. Jaz se, denimo, vprašam: 'Je gospodar za krmilom države? Ali je na fitnes napravi?' Mislim, da mu tukaj PR-svetovalci niso prav dobro svetovali."
Tek k cilju ali stran od problemov
Vodeb sicer v športanju izgorevajočih politikov ne vidi nič slabega. "Optimisti bi tekli (se približevali) k simbolnim ciljem, pesimisti pa bi simbolno bežali od nerešljivih problemov," pravi. "Kakorkoli že – vse športne panoge imajo latentno simbolno strukturo. Za Rugljeve paciente, ki so 'kronično' tekli, se je nekako vedelo, da na simbolno-nezavedni ravni bežijo pred lastnim alkoholizmom (in partnerskimi problemi) ali pa tečejo k cilju (abstinenci in osebni sreči). Za Pahorja bi sicer težko rekli, da v teku, plavanju, kolesarjenju ali triatlonu nedvoumno simbolno beži pred problemi vladanja in recesijo; ali pa, da teče k imaginarnemu cilju – na primer k boljšim časom za Slovenijo."
Rad bi bil ljubljen
Za moške je po Vodebovi oceni navadno problematična infantilna materina ljubezen, ki je, če je, pogojno koncipirana. "Za Pahorja se zdi, da teče v objem fantazmi, ki ima naslov 'Rad bi bil ljubljen',“ pravi Vodeb. Banalno rečeno: Pahorjev življenjski slog nam namiguje, da bo lep, fit, mlad in zdrav (na stara leta) tudi umrl. "Zdi se, da ima probleme s staranjem oziroma z izginjajočo mladostjo,“ ocenjuje. Vsi ti narcistični rituali ohranjanja mladosti, lepote in vitalnosti po Vodebovih ocenah sporočajo, da ima določen deficit v samopodobi – in med politiki seveda ni ednini. "Narcizem je ena od najpogostejših tipičnih značilnosti visokih politikov," zaključuje Vodeb.
