Strokovnjak za javno nastopanje in kolumnist Leon Magdalenc pravi, da so evropske volitve odveč, ker bomo volili face in ne vsebine.
Ali se vam, glede na obsežno medijsko kampanjo, zdi, da povprečen Slovenec ve, kdaj so
evropske volitve in kaj pomenijo?
Če bi mene vprašali, kdaj so evropske volitve, ne bi vedel. Kdo je odgovoren za to, ne bi vedel. Bolj me zanima vsebina. Prepričan sem, da v tem primeru volimo samo face in ne vsebine. Predvsem podobe se bodo dobro spromovirale.
Ali stranke na te volitve pošiljajo prvorazredne ali drugorazredne politike?
Vsake take volitve so predvsem priložnost za stranke, ki bodo svoje poglede furale naprej skozi svoje kandidate. Naš prostor ima že poln kufer teh strank in njihovih politikov. Te volitve so odveč, ker ne bomo izvedeli ničesar novega.
Imajo torej sploh smisel?
Bruselj ima ravno toliko smisla, kot ga je imel nekoč Beograd. Vsi kandidati nam bodo sicer rekli, da se bodo tam borili za nas, ko jih boste pa vprašali, kako ... bo nastala tišina.
Kako dobri so javni nastopi slovenskih politikov v primerjavi z nastopi njihovih evropskih kolegov?
Nastopanje je veščina. S tem "darom" se ne rodiš – več kot treniraš, boljši si. Vprašanje je, koliko je nekdo pripravljen v to investirati – kako bo svojo idejo predstavil, povedal. Pri nas mnogi, ki te veščine ne poznajo, delajo velike neumnosti.
Kdo so ti poimensko?
Pa, saj to se ve (smeh).
Kdo pa je recimo najbolj napredoval?
V enem letu je veliko naredila Katarina Kresal. Gregor Golobič je izjemen govorec, ker je v tem poslu že več let. Borut Pahor je rojen za medije – ko se kamere prižgejo, eksplodira. Velik korak naprej pa je naredil tudi Janez Janša, ki ima danes nadvse državniško držo. Bil je tudi prvi pri nas, ki je začel brati govore s teleprompterja.
So razlike med nastopi levih in desnih politikov?
Tukaj me boste dobili na to, da sem odkrit liberalec. Sem za absolutno svobodo in toleranco. Zato morda nekatere gledam malce pristransko. Pa vseeno se mi zdi, da desnica svoje nastope gradi le na tem, da igra žrtev. Kot prvi razlog navajajo, kaj vse hudega so jim v preteklosti naredili ta rdeči, kot drugi razlog pa, da jih nihče ne razume. Zavoljo tega so nastopi desnice izjemno netolerantni in ozki. Pri večini slovenskih politikov pogrešam širino.
To je torej definicija slabega političnega nastopanja?
Vsi politiki, ki se grejo v svojih nastopih vojno, so zame slabi politiki.
Se da z dobrim nastopom skriti slabo vsebino?
Seveda se da. Vendar prej ali slej ljudje bleferje razkrinkajo. Brez politične inteligence tudi dober nastop ne doseže kaj dosti.
V Sloveniji je trend postati slaven za vsako ceno. Kvazizvezde so že tudi natakarji, frizerji ... Kako je to možno?
Sam menim, da je lahko denimo natakar ravno toliko zanimiv kot nekdo drug. Dejstvo pa je, da je Slovenija majhen prostor, in ko eden izmed medijev najde neko novo faco, se ta zelo hitro iztroši, saj jo na kratki rok ponucajo za vse možne naslovnice.
Instant zvezde torej?
Raje bi uporabil izraz polzvezde (smeh). V Sloveniji imamo polzvezde oziroma zvezde, ki sploh ne svetijo.
Kdo pa so poimensko prave slovenske zvezde?
Na primer Alan Hranitelj, Dragan Živadinov, vsi iz NSK-tradicije – denimo Laibach.
Zakaj te rumeni tisk ignorira?
V osnovi delamo napako, ker mislimo, da so zvezde tisti, ki se pojavljajo na naslovnicah Modne Jane, Stopa ali Nove. To je le bulvarski tisk. Prave zvezde niso Čepini!
Od kod ta slovenska potreba po ekshibicionizmu in medijskem prostituiranju? Imamo primere,
ko nam posamezniki dnevno pošiljajo novice o sebi in prosijo za objave ...
Damjan Murko recimo ne bi uspel v nobeni drugi državi. Vse to pa izvira iz tega, da je bil medijski prostor v nekdanji Jugoslaviji, z izjemo Mladine, Radia Študent in Tribune, hermetično zaprt in je nato v devetdesetih eksplodiral. In to ravno na tej tako imenovani rumeni strani, ki se mora najbolj boriti za svoje bralce. Na trgu prej ni bilo borbe med komercialnimi mediji za branost oziroma gledanost in oglaševalce.
Ali se ljudje, kot je Damjan Murko, dejansko jemljejo resno ali gre za spretno manipulacijo?
Če Murko ve, da je smešen, in se doma vsem medijem, ki ga z veseljem objavljajo, smeji, potem kapo dol – mu čestitam za manipulacijo. Tako kot je na primer to počel Artur Štern s svojo potegavščino okoli kandidature za predsednika. Če pa ne ve ... (smeh) ... potem je pa to že druga zgodba. Sam se bolj nagibam k drugi varianti. Ljudje imajo radi tiste, ki radi počnejo, karkoli že počnejo – pa čeprav se s tem ne strinjajo. Publika takšne stvari nagradi ...
... pa čeprav večinoma ne z aplavzom.
Ha, ha! To ste rekli vi, ne jaz.
Kako torej v takšnem asu obdržati kakovost medija?
Ne drži reklo, da bi morali mediji objavljati tisto, kar publika želi. Včasih je treba to željo tudi diktirati. Ne pravim, da morajo mediji svojo publiko vzgajati, morajo pa imeti jasno uredniško politiko.
Lahko navedete primer zgrešene uredniške politike?
To je vsekakor uredniška politika RTV Slovenija. Nacionalna televizija nima kaj tekmovati s komercialkami, kot sta Info TV in Pop TV. Nacionalka bi morala držati nivo trikrat preverjene informacije, ne pa, da gredo tudi oni na prvo žogo in tekmujejo, kdo bo prvi objavil najbolj grozno novico.
Včasih so bili TV voditelji kot Tomaž Terček spoštovane osebnosti. Zakaj danes ni več tako?
Nekatere spoštovanja vredne pa le še imamo – Slavko Bobovnik, Manica Janežič, Lidija Hren in Vida Petrovčič, če pogledam nacionalko. In pa Darja Zgonc, Edi Pucer, Alenka Arko s komercialke. Pop avtoritete, kot je bil Tomaž Terček, pa seveda še dolgo ne bo.
Kdaj bomo Slovenci dobili tujejezičnega oskarja?
Slovenci smo zaradi neumnosti prejšnjih kulturnih ministrov zamudili žanr, ki bi mu lahko rekli slovenski film. Imamo zelo dobro generacijo filmskih režiserjev, ki je začela snemati izvrstne filme. Res je, da so bili tudi flopi. Namesto da bi se iz tega naredila neka konkretna kinematografija, se je vse skupaj razsulo in skregalo med sabo. Žal mi je, da smo zamudili ta vlak, in novega bomo še dolgo čakali. Glede oskarja pa ... tudi slepa kura lahko zrno najde – morda bo enkrat padel kar z neba!
Koga bi morali poslati na Evrosong, da zmagamo?
Jaz bi poslal sto harmonik in poudaril kič nad kiči. Sicer pa bi se že zdavnaj morali nehati ubadati s tem. Če bi bilo po moje, sploh ne bi več sodelovali.
Če bi mene vprašali, kdaj so evropske volitve, ne bi vedel. Kdo je odgovoren za to, ne bi vedel. Bolj me zanima vsebina. Prepričan sem, da v tem primeru volimo samo face in ne vsebine. Predvsem podobe se bodo dobro spromovirale.
Ali stranke na te volitve pošiljajo prvorazredne ali drugorazredne politike?
Vsake take volitve so predvsem priložnost za stranke, ki bodo svoje poglede furale naprej skozi svoje kandidate. Naš prostor ima že poln kufer teh strank in njihovih politikov. Te volitve so odveč, ker ne bomo izvedeli ničesar novega.
Imajo torej sploh smisel?
Bruselj ima ravno toliko smisla, kot ga je imel nekoč Beograd. Vsi kandidati nam bodo sicer rekli, da se bodo tam borili za nas, ko jih boste pa vprašali, kako ... bo nastala tišina.
Kako dobri so javni nastopi slovenskih politikov v primerjavi z nastopi njihovih evropskih kolegov?
Nastopanje je veščina. S tem "darom" se ne rodiš – več kot treniraš, boljši si. Vprašanje je, koliko je nekdo pripravljen v to investirati – kako bo svojo idejo predstavil, povedal. Pri nas mnogi, ki te veščine ne poznajo, delajo velike neumnosti.
Kdo so ti poimensko?
Pa, saj to se ve (smeh).
Kdo pa je recimo najbolj napredoval?
V enem letu je veliko naredila Katarina Kresal. Gregor Golobič je izjemen govorec, ker je v tem poslu že več let. Borut Pahor je rojen za medije – ko se kamere prižgejo, eksplodira. Velik korak naprej pa je naredil tudi Janez Janša, ki ima danes nadvse državniško držo. Bil je tudi prvi pri nas, ki je začel brati govore s teleprompterja.
|
Viktorje popularnosti je treba takoj ukiniti! Tu namreč dajemo prednost
dobro organiziranim skupinam, kar ni realen pokazatelj.
Leon Magdalenc o viktorjih
|
|
Tukaj me boste dobili na to, da sem odkrit liberalec. Sem za absolutno svobodo in toleranco. Zato morda nekatere gledam malce pristransko. Pa vseeno se mi zdi, da desnica svoje nastope gradi le na tem, da igra žrtev. Kot prvi razlog navajajo, kaj vse hudega so jim v preteklosti naredili ta rdeči, kot drugi razlog pa, da jih nihče ne razume. Zavoljo tega so nastopi desnice izjemno netolerantni in ozki. Pri večini slovenskih politikov pogrešam širino.
To je torej definicija slabega političnega nastopanja?
Vsi politiki, ki se grejo v svojih nastopih vojno, so zame slabi politiki.
Se da z dobrim nastopom skriti slabo vsebino?
Seveda se da. Vendar prej ali slej ljudje bleferje razkrinkajo. Brez politične inteligence tudi dober nastop ne doseže kaj dosti.
V Sloveniji je trend postati slaven za vsako ceno. Kvazizvezde so že tudi natakarji, frizerji ... Kako je to možno?
Sam menim, da je lahko denimo natakar ravno toliko zanimiv kot nekdo drug. Dejstvo pa je, da je Slovenija majhen prostor, in ko eden izmed medijev najde neko novo faco, se ta zelo hitro iztroši, saj jo na kratki rok ponucajo za vse možne naslovnice.
Instant zvezde torej?
Raje bi uporabil izraz polzvezde (smeh). V Sloveniji imamo polzvezde oziroma zvezde, ki sploh ne svetijo.
Kdo pa so poimensko prave slovenske zvezde?
Na primer Alan Hranitelj, Dragan Živadinov, vsi iz NSK-tradicije – denimo Laibach.
Zakaj te rumeni tisk ignorira?
V osnovi delamo napako, ker mislimo, da so zvezde tisti, ki se pojavljajo na naslovnicah Modne Jane, Stopa ali Nove. To je le bulvarski tisk. Prave zvezde niso Čepini!
Njegova prva ljubezen je televizija |
|
Stare nove novice. O TV oddajah pravi, da so reciklaža že videnega,
predstavljenega na nov način, v novi embalaži.
|
Damjan Murko recimo ne bi uspel v nobeni drugi državi. Vse to pa izvira iz tega, da je bil medijski prostor v nekdanji Jugoslaviji, z izjemo Mladine, Radia Študent in Tribune, hermetično zaprt in je nato v devetdesetih eksplodiral. In to ravno na tej tako imenovani rumeni strani, ki se mora najbolj boriti za svoje bralce. Na trgu prej ni bilo borbe med komercialnimi mediji za branost oziroma gledanost in oglaševalce.
Ali se ljudje, kot je Damjan Murko, dejansko jemljejo resno ali gre za spretno manipulacijo?
Če Murko ve, da je smešen, in se doma vsem medijem, ki ga z veseljem objavljajo, smeji, potem kapo dol – mu čestitam za manipulacijo. Tako kot je na primer to počel Artur Štern s svojo potegavščino okoli kandidature za predsednika. Če pa ne ve ... (smeh) ... potem je pa to že druga zgodba. Sam se bolj nagibam k drugi varianti. Ljudje imajo radi tiste, ki radi počnejo, karkoli že počnejo – pa čeprav se s tem ne strinjajo. Publika takšne stvari nagradi ...
... pa čeprav večinoma ne z aplavzom.
Ha, ha! To ste rekli vi, ne jaz.
Kako torej v takšnem asu obdržati kakovost medija?
Ne drži reklo, da bi morali mediji objavljati tisto, kar publika želi. Včasih je treba to željo tudi diktirati. Ne pravim, da morajo mediji svojo publiko vzgajati, morajo pa imeti jasno uredniško politiko.
Lahko navedete primer zgrešene uredniške politike?
To je vsekakor uredniška politika RTV Slovenija. Nacionalna televizija nima kaj tekmovati s komercialkami, kot sta Info TV in Pop TV. Nacionalka bi morala držati nivo trikrat preverjene informacije, ne pa, da gredo tudi oni na prvo žogo in tekmujejo, kdo bo prvi objavil najbolj grozno novico.
Včasih so bili TV voditelji kot Tomaž Terček spoštovane osebnosti. Zakaj danes ni več tako?
Nekatere spoštovanja vredne pa le še imamo – Slavko Bobovnik, Manica Janežič, Lidija Hren in Vida Petrovčič, če pogledam nacionalko. In pa Darja Zgonc, Edi Pucer, Alenka Arko s komercialke. Pop avtoritete, kot je bil Tomaž Terček, pa seveda še dolgo ne bo.
Kdaj bomo Slovenci dobili tujejezičnega oskarja?
Slovenci smo zaradi neumnosti prejšnjih kulturnih ministrov zamudili žanr, ki bi mu lahko rekli slovenski film. Imamo zelo dobro generacijo filmskih režiserjev, ki je začela snemati izvrstne filme. Res je, da so bili tudi flopi. Namesto da bi se iz tega naredila neka konkretna kinematografija, se je vse skupaj razsulo in skregalo med sabo. Žal mi je, da smo zamudili ta vlak, in novega bomo še dolgo čakali. Glede oskarja pa ... tudi slepa kura lahko zrno najde – morda bo enkrat padel kar z neba!
Koga bi morali poslati na Evrosong, da zmagamo?
Jaz bi poslal sto harmonik in poudaril kič nad kiči. Sicer pa bi se že zdavnaj morali nehati ubadati s tem. Če bi bilo po moje, sploh ne bi več sodelovali.
