Slovenija je pred desetimi leti po dolgotrajnem strukturnem prilagajanju (beri klestenju pravic) vstopila v Evropsko unijo (EU). To, kar je bilo takrat predstavljeno kot edina možna pot in tako rekoč raj na zemlji, je v zadnjem desetletju izgubilo svoj umetni sijaj. Skupnost, ki naj bi gradila na prostem pretoku ljudi, je tudi na domači meji postavila visok schengenski zid za vse, ki nimajo pravih potnih listov za vstop v bruseljski raj. V skupnosti, kjer naj bi bila solidarnost na prvem mestu, se je vzpostavil kolonialistični odnos sever-jug, kjer se nepokorno prebivalstvo kroti tako z ekonomskimi ukrepi varčevanja kot represijo. EU je v času krize postala bojišče – simbolno in realno – med idejami prostega trga in socialnih pravic. Kdo bo v tem boju zmagal, ni jasno, vse bolj pa se zdi, da se ta kljub čudenju političnih predstavnikov nad apatijo volilnega telesa ne bo odvil s privolitvijo ljudi v (zgolj) volitve.
1. maja pa bo minilo tudi deset let od vstopa v Nato. Takrat so ga politiki poskušali zapakirati v darilni paket z EU in šele protivojno gibanje je doseglo, da je morala politika razpisati referendum. Kjer kljub kasnejši zmagi na začetku niti najmanj ni bilo jasno, ali bodo ljudje dejansko privolili v članstvo v koaliciji voljnih za sodelovanje v vseh oboroženih konfliktih po svetu. Nato danes še naprej ostaja zunaj javne razprave. Koga se je vprašalo, ali želijo vojake poslati v Afganistan, Irak, Čad ali Bosno? In koga se bo vprašalo, ali bodo sodelovali v vse bolj očitno prihajajoči vojni v Ukrajini? Medtem pa se nabavljajo patrie, vojaške ladje trpajo begunce v taborišča, vojaki streljajo v vojnah, pri nas pa se gradijo vojaška letališča. In nihče nikogar nič ne vpraša.
Mis mo suverena država, kaj pa vi mislte ha. Hudi smo res. Za hlapca rojeni, za hlapca vzgojeni..........Pa kej novga.