"Otroke je treba učiti umivati zobe, drugi se doma sploh ne tuširajo"

Koliko so stari otroci, ki prihajajo k vam v kolonije?
Tina Kočar: Imamo neke začrtane meje, smo pa imeli tudi šele štiri leta stare otroke, pa tudi prek 18 let, če so razmere v družini takšne, da je to treba. Ravno letos poleti je bila z nami 19-letno dekle, ki živi v mladinskem domu. Ima povsem neurejene družinske razmere in še ni dovolj samostojna, da bi sama živela.          

Je otrok iz socialno ogroženih družin veliko?
Nina Balent: Odvisno je od izmene do izmene, kot se otroci prijavijo. Poleg prijavljenih vključimo še humanitarne primere, da zapolnimo kapacitete. Včasih so lahko le trije humanitarni primeri, so pa nekatere kolonije lahko tudi povsem humanitarne. To pomeni, da se jih udeležijo otroci iz družin, ki nimajo denarja, da bi počitnice plačale, pa tudi otroci pridejo s pomanjkljivo opremo.

Kako mislite, pomanjkljivo?
Nina Balent: Nimajo oblačil, so brez osnovnih potrebščin, pridejo brez kovčka.

Torej vi poskrbite zanje?
Tina Kočar: Mi že prej zbiramo oblačila in potrebščine, da jih opremimo. Nekatere otroke je treba naučiti umivati zobe, drugi se doma sploh ne tuširajo; ne poznajo higiene. Včasih tudi nas s tega stališča kakšen otrok preseneti, čeprav smo vajeni vsega.  

So tudi taki, ki prvič vidijo morje?
Tina Kočar: Čedalje manj jih je, nas pa kateri še vedno presenetijo. Letos je bil recimo en fant presenečen, da je morje slano. Na vsako poletje se jih najde denimo pet takih, čeprav imajo v šoli vsaj vsaj enodnevne izlete. 

Je prvi dan, ko pridejo k vam, več otrok veselih, ali tistih, ki zaradi domotožja jočejo?
Nina Balent: Prvi dan so vsi veseli. Domotožje se začne tretji dan, pri mlajših je to običajno drugi dan. Če je deset dnevna kolonija, se to ponovi sedmi dan. A takrat smo mi povsem pripravljeni - imamo tako natrpan program, da o domu sploh ne morejo razmišljati. 

Kako pa izgleda običajen dan v koloniji?
Tina Kočar: V Kranjski gori si privoščimo, da malo kasneje, okoli osmih, vstajamo. Nato imamo zajtrk, sledi jutranji pozdrav, kjer se pove, če kdo praznuje rojstni dne, prebere se hitro pošto, ki si jo otroci pošiljajo med sabo. Dorečemo, kaj bomo počeli prek dneva, podelimo priznanja za tekmovanja iz prejšnjega dne. Sledijo delavnice, razni pohodi, nato je čas za kosilo in počitek, da se otroci umirijo. Otroci, ki imajo s sabo telefone, jih takrat dobijo in lahko pokličejo starše. Potem se gremo kopati in poskrbimo za razne animacije. Vedno pa imamo v rokavu plan B, da se lahko prilagodimo otrokom in vremenu. Zvečer imamo žur, torej vodena animacija z iskanjem talentov, različnimi igrami, potem pa še ples in disko.
Nina Balent: V Zambratiji je zelo podobno. Le malo prej je treba vstati zaradi sonca. Računati je treba na to, da otroci niso na plaži v najhujši vročini. Poudarek je na igrah na plaži, v najhujšem soncu se vrnemo in imamo v senci razne športne turnirje. 

V kolonijah je torej bolj poudarek na igri in zabavi ...
Tina Kočar: Ja, a s pedagoškim pristopom. Tega niti ne poudarjamo, ker se nam zdi samoumevno. Imamo recimo tudi pogovorne delavnice, pogovore ena na ena. Tako za mlajše kot starejše. Pri starejših govorimo o raznih tabu temah, za mlade pa vsebino prilagodimo, da se pogovarjamo bolj na otroški način. 

Koliko pa je otrok v posamezni skupini in kako jih razdelite po skupinah?
Nina Balent: Ker smo veliko na plaži, je normativ število otrok, ki jih lahko nadzoruje plavalni učitelj. To je obveljalo tudi za Kranjsko goro. V skupini jih je osem, če so neplavalci oziroma mlajši od deset let in 12, če so starejši. Če kar koli rabijo, se jim lahko posvetimo tudi ena na ena. Pomembno je, da vedo, da smo tam zanje in se lahko z nami čim več pogovarjajo. Sploh to velja za tiste, ki se ne morejo pogovarjati doma. 

Pa se vam otroci iz neurejenih družin zaupajo, ali držijo težave zase?
Nina Balent: Odvisno od primera do primera. Po navadi se opazi že navzven, da imajo težave. Če jih ne, običajno težave niso resne. 

Kako to vidite?
Nina Balent: Z grdim obnašanjem in neupoštevanjem pravil iščejo pozornost. Dejansko pozornost s tem tudi dobijo. Pri tem so zelo pomembne izkušnje. Če pride do prekrškov, se z njimi ukvarja pedagoški vodja. Včasih se zgodi kakšna kraja, ker ti otroci živijo v pomanjkanju. Po pogovoru se ukradeni predmeti pogosto vrnejo. Tudi kakšnim pretepom smo priča. Tako kot v šoli ali kjerkoli drugje. 

Prej ste rekli, da med počitkom lahko uporabljajo telefon. Torej prej in potem do njih nimajo dostopa?

Tina Kočar: Ne, nimajo. Nekateri so tistih nekaj deset minut nanje povsem prilepljeni in če bi jih lahko imeli pri sebi, v koloniji ne bi mogli uživati kot lahko zdaj. Najbolje bi bilo, da jih sploh ne bi imeli, a nekateri starši jih vseeno dajo zraven. Čeprav večina telefonov niti ne pogreša, mogoče prvi dan, ker se želijo fotografirati, kasneje pa nanje pozabijo. 

Imate občutek, da starše preveč skrbi za otroke?
Nina Balent: O tem kakšni so nekateri današnji starši veliko pove sledeči dogodek. V času kolonije večkrat na Facebooku ali Twitterju objavimo kakšno fotografijo. Nekega dne nas pokliče ena od mam in vpraša: "Zakaj pa se moj otrok ne smeji? Na tej fotografiji izgleda otožen." Ja, saj na vsaki fotografiji pa otroci tudi ne morejo biti nasmejani … 

Ste že koga kdaj domov poslali?
Nina Balent: Jaz sem. Običajno so v moji skupini najstniki stare od 13 do 17 let. Če gre za kršitve, kot sta alkohol ali cigareti, za katere vedo, da so prepovedani, pokličemo starše. Če pa se otrok nespoštljivo obnaša in vidimo, da nimamo moči, potem ga pošljemo domov.

Otroci, ki prihajajo v kolonije, so iz različni socialnih okolij, z različnimi navadami. Se med seboj razumejo, se ujamejo?
Nina Balent: To na letovanju sploh ne igra vloge. Do kakšnega 13. leta se sploh ne zavedajo kaj to pomeni, da nekateri otroci stvari imajo, drugi ne.
Tina Kočar: Niti jim ni mar. Dejansko spoštujejo kakšen si kot oseba, pa tudi vzgojitelji delamo na tem, da se jih povezuje in poskušamo čim bolj eliminirati tabuje in stigmatizacijo. Bolj kot materialne dobrine otrokom, tako tistim iz bolj kot tistim iz manj premožnejših družin, manjkata pozornost in pogovor.
Nina Balent: Je pa dobro, da nekateri otroci, ki jemljejo počitnice na morju kot nekaj samoumevnega, vidijo, da obstajajo tudi vrstniki, ki morje vidijo prvič. Tudi šestletniki so presenečeni, ko slišijo kakšno takšno izjavo. Kar ne gre jim v glavo. 

So otroci za izkušnjo v koloniji hvaležni?
Nina Balent: Ja, zelo. Teh deset dni jim tako veliko pomeni, da komaj čakajo, da leto mine in se spet vrnejo k nam.
Tina Kočar: Tisti, ki se vrnejo, so nam povedali, da so spomnili na dogodke iz kolonije, ko si imeli kakšen težak trenutek v življenju. Veliko namreč gradimo na njihovi samopodobi, na razvoju in podobnem.
Nina Balent: Že samo skozi animacijo jih poskušamo spodbuditi. Imamo večer talentov, kjer vsak otrok pokaže kaj zna. Dejansko odkrijemo talente v otrocih, ki jih lahko razvijajo prek celega leta, vrstniki jim ploskajo, ... To pride prav vsakemu otroku ne glede na socialni status.
Tina Kočar: Spodbujajo se med sabo, tudi če kakšna točka ni bila perfektna, so zelo kolegialni. Ploskajo, navijajo, ... Res se vidi tista iskrica v očeh, da so nase ponosni, ko gredo z odra. 

Opažate med otroki skozi leta kakšne spremembe?
Tina Kočar: Mogoče so danes bolj navajeni, da jim je vse prineseno na pladnju. Otroci se težje sami znajdejo. Mi jim seveda pomagamo, malo pa jih tudi pustimo, da vidimo, ali bodo kakšno stvar zmogli sami. Nekateri se niti ne znajo igrati. Lani smo imeli fanta, ki si je sam naredil splav na plaži, nabiral je veje, sploh ni prosil za vrv, ampak jih je  povezal s tanjšimi vejicami. Bili smo prav presenečeni, da obstajajo otroci, ki so še tako spretni.
Nina Balent: Ravno zato se mi skozi vse leto izobražujemo na seminarjih, ponudimo jim možnost za 1001 aktivnost. Dolgčas jim zato ne bi smelo biti, se pa najde kakšen otrok, ki se v te dejavnosti ne zna vključiti.
Tina Kočar: Ti otroci tudi sami ne vedo, kaj želijo. Ko jih vprašamo, kaj bi počeli, odgovorijo z ne vem. Potem jih poskušamo povezati z drugimi otroki, da jih oni pritegnejo k igri in v družbo.  

Pa jih samostojnosti poskušate naučiti?
Nina Balent: Seveda. Otroci se pri nas naučijo samostojnosti, pa tega, da se morajo sami znajti v kakršni koli situaciji pač že, tudi socializacijski vidik je zelo pomemben. Otroci tega ne znajo več, vsi so v vato zaviti, mame jim pozno v otroštvo obuvajo čevlje. Mi nismo mama hotel, teh stvari jih poskušamo naučiti – za te osnove so vsi dovolj stari. Je pa, če iščemo primerjave s prejšnjimi leti, veliko več nesamostojnih otrok do starejšega leta.
Tina Kočar: Tu je tudi nagon skupine. Ko nekdo vidi, da prijatelji zadeve počnejo sami, želi to tudi on in običajno so pri tem kar trmasti. To je pravzaprav težava staršev, ker delajo stvari namesto otrok. Ti pa to izkoriščajo – v smislu, zakaj bi si sam zavezal čevlje, če mi jih lahko mama. 

Predvidevam, da je bilo v preteklih letih, ko je bila kriza na vrhuncu, v kolonijah veliko otrok iz socialno ogroženih družin. Jih je zdaj, ko se razmere umirjajo, manj?
Nina Balent: Ja, letos je opazna razlika v primerjavi z lanskim letom; humanitarnih primerov je manj. Ne vem pa, ali je to posledica pešanja krize ali naključje. 

Kakšne so zgodbe teh otrok? Je bila recimo katera takšna, ki se vas je še posebej dotaknila?
Nina Balent: Letos sta se recimo dva fanta malce zravsala. Potem smo se z njima pogovorili in je eden dejal, da je tega pač navajen. Če nekaj ne funkcionira, udari, ker je tako navajen od staršev. To nasilje nad otroki me najbolj prizadene. Drugemu fantu je bilo potem žal, da je udaril nazaj, češ, če je že doma tepen, zakaj bi ga tepli še v koloniji. Krute so tudi zgodbe o pomanjkanju in kako pridejo otroci k nam brez vsega.
Tina Kočar: Mene je potrla zgodba, ko en fantek po koncu kolonije ni želel domov. Vprašal nas je, če bi lahko mi bili njegovi starši, ker doma nima prostora, kjer bi spal, nima hrane in se z njim nihče ne ukvarja. Rekel je, da mu je napolnilo srček, ker smo mu pokazali, da je tudi on nekaj vreden. Ob takih prizorih te seveda oblije kurja polt, vedno znova se zaveš, da stvari, ki so nam samoumevne, njim niso. Veliko je tudi zanemarjenih otrok. Najhuje pa je, ker mislijo, da so za to sami krivi. Ne krivijo staršev, ker jih ne umivajo, ali jih pretepajo. Ko se pogovarjamo ena na ena, otroci pogosto rečejo, da so sami krivi, ker izzivajo. 

Pa lahko take primere posredujete na CSD ali drugim institucijam?

Nina Balent: Tudi take primere smo imeli. Če se želi otrok vzgojitelju zaupati, mu ta pove, da bo zadevo sporočil pedagoškemu vodji in mu razloži postopek. Otroci se morajo zavedati, da taka zgodba ne more ostati zaupna. Prav tako mu pove, da ne mora zagotoviti, da se bo karkoli spremenilo. Če mi rečemo, da se bo, pa se ne, bo ta otrok za vedno tiho in težav ne bo nikomur več povedal. Pomagamo mu lahko z nasveti, sočutjem. Informacijo lahko posredujemo naprej, ne moremo pa garantirati, da se bo kaj spremenilo. Sicer pa, če je bil otrok preko nas vključen v kolonijo, običajno že poznamo njegov primer.
Tina Kočar: Na sami koloniji pa ni nujno, da vzgojitelji poznajo njegovo zgodovino. Želimo, da so vsi enaki. Otroci zelo hitro občutijo pomiljevanje, kar zna biti še bolj negativno.
Nina Balent: Vzgojiteljem, ki imajo malo izkušenj, se velikokrat ne pove najbolj krutih zgodb. Ker se lahko zgodi, da bi se jim otrok zasmilil – namesto postavljanja mej bi jim preveč popuščali. Otrok pa mejo rabi, da se počuti varnega. Navodila pa mora upoštevati kot vsak drug. 

Je vključevanje teh otrok v družbo težje?
Tina Kočar: Kdor je od doma navajen negativne pozornosti, jo bo iskal tudi v koloniji. Hitro vidimo, zakaj jo iščejo, a jo potem poskušamo obrniti na pozitivno stran. Vsak otrok je drugačen, za vsakega posebej poskušamo poskrbeti, da se dobro razume v družbi.  

Omenili ste, da so otroci danes v vato zaviti. Kako pa je z njihovim obnašanjem? Poznajo bonton?
Nina Balent: Manj, a zato poskrbimo. Do vzgojiteljev morajo biti spoštljivi, je pa res, da tega niso navajeni. Zdi se mi, da tudi učiteljev v šoli ne spoštujejo več tako kot včasih. Veliko je odgovarjanja in jezikanja. So pa tudi primeri, ki te presenetijo v pozitivno smer.
Tina Kočar: Pri teh stvareh smo zelo strogi. Na začetku poskušajo provocirati, a vidijo, da vztrajamo. Po drugi strani pa jim ponudimo veliko animacij in hitro vidijo, da nismo tam samo zato, da bi jim ukazovali. 

Kako pa se vidve s temi travmatičnimi zgodbami soočata? Kakšen je ventil?
Tina Kočar: Vzgojitelji si med sabo veliko pomagamo. Na trenutke je težko in si čisto brez energije. A potem priskočijo na pomoč kolegi, pa tudi povratna informacija od otrok je pomembna. Otroci mislijo, da samo mi njim dajemo, ne zavedajo pa se, da se tudi mi napolnimo z njihovo energijo.

 

Včasih je bil delavnik staršev od šestih do dveh, danes pogosto delajo od zore do mraka. Otrok praktično ne vidijo več. Kako mislite, da to vpliva na otroka?
Nina Balent: Starši otroka manj poznajo in ga zato manj razumejo. Manj je tudi postavljanja meja, kar se pozna pri vzgoji.
Tina Kočar: Saj to je razumljivo. Ves dan niso videli otroka, ker so v službi, slabo vest imajo, utrujeni so, nimajo energije. Ampak otroci si ne želijo daril in luksuza. Najbolj si želijo pozornosti staršev oziroma skrbnikov. Se je pa najlažje otroku odkupit s kakšno igračo, česar otroci ne cenijo več.
Nina Balent: Mi poudarjamo vzgojiteljem, da je največ, kar lahko otroku damo, naš čas. V kolonijah jim zvečer še vedno beremo pravljice. Risank imajo že doma dovolj.
Tina Kočar: Še najstarejšim fantom, ki so stari 16 let, beremo pravljice. Prvi dan se tega vsi otepajo, že naslednji dan pa nas prosijo, naj jim beremo. Otroci se tako umirijo. 

david.jug@zurnal24.si