Naj na tem mestu povem, da nisem niti goreča zagovornica cepljenja, niti goreča nasprotnica. Nisem prebrala vseh študij in nimam vseh odgovorov. Kot jih nima nihče drug.
Sem pa opazovalka dogajanja, ki se vrti okoli cepljenja. Pred kratkim sem kolege, ki pokrivajo zdravstveno področje v Makedoniji in Srbiji vprašala, kaj menijo menijo o Sladjani Velkov. Zamahniili so z roko in to je bilo vse, kar so Velkovi namenili. Slovenska tla so za širjenje njenih idej veliko bolj plodna, kot tla balkanskih držav.
Kot novinarka že skoraj dve leti z ministrstva za zdravje dobivam popolnoma isti odgovor. Sprašujem jih, kdaj in kako bodo spremeni zakon, ki predvideva obvezno cepljenje proti devetim boleznim. Menim namreč, da bi bil glede nekaterih cepljenj smiseln strokovni premislek, ali so še potrebna in glede nekaterih cepljenj smiseln strokovni premislek, ali so sploh potrebna. V javnosti se polemika sicer bolj vrti okoli tega, da bi moralo biti cepljenje kot tako prostovoljno oziroma priporočeno.
Z ministrstva tako že dve leti odgovarjajo, da pripravljajo izhodišča za spremembo zakona. Sprememba ureditve pa da mora biti taka, da bo še vedno zagotavljala visoko precepljenost. Verjamem, da so glede tega v hudi stiski. Ki se bo sčasoma le še povečevala. Čas, ko bi lahko odprli resno in vsevključujoče razpravo o cepljenju, je že zamujen. In ta zamuda je za sabo potegnila še marsikaj drugega. Precepljenost je padla. Nasprotniki cepljenja zdaj ne zavračajo le cepljenja pač pa tudi že obiske in sistematske preglede pri svojih pediatrih.
Izkušnje iz tujine kažejo, da precepljenost tam, kjer je bila sprva obvezna, nato pa prostovoljna, ni bistveno padla. Ostala je na ravni, ko je razrast bolezni v epidemijo, nemogoč. Zato, ker so veliko naporov in seveda sredstev vključili v razpravo in izobraževanje o cepljenju. In tako ljudem dali vedeti, da se odgovornost za zdravje otrok ne konča pri našem lastnem otroku.
