Koliko let imate?
43.
V katerem delu Ukrajine živite, kako daleč je to od Černobila?
Na sredini Ukrajine.
Ali se spomnite, kje ste bili v trenutku, ko ste prvič slišali za nesrečo v Černobilu leta 1986?
To je bilo v času, ko sem se šolal na tehnični šoli. Prvič sem za nesrečo slišal na začetku maja, saj so oblasti do konca praznikov skrivale, da se je kaj zgodilo.
Se spomnite, ali ste za nesrečo izvedeli že takoj 26. aprila ali so državni mediji to prvič poročali šele kasneje?
Državni mediji so sporočili šele po praznikih, ko je že vsa Evropa vedela za nesrečo. Švedski mediji so najprej poročali o nesreči takoj po prvem maju. Pri nas pa so prvega maja po vsej državi potekala še bučna praznovanja za praznik dela, staro in mlado je korakalo po ulicah v paradah. Vsi državni mediji so o nesreči molčali, kot da se ni zgodilo nič. Vsi so poročali samo o praznovanju prvega maja. Ko so švedski mediji poročali o nesreči, so sovjetske oblasti poskušale to najprej zanikati, ampak dolgo niso mogli tajiti.
Je bilo kaj panike, takoj ko ste izvedeli za nesrečo? Ste sploh vedeli, kako nevarna je?
Panike ni bilo, saj ljudje niso vedeli, za kaj gre in kaj se bo dogajalo po eksploziji. Nihče ni imel občutka, da je nevarno, življenje je šlo naprej.
Ali se spomnite, kako se je država vedla v tednih po katastrofi – so ljudem delili kakšne tablete, dajali navodila, da je treba ostajati v stavbah?
Nihče ni nič rekel, nobenih tablet niso delili. Nič, nobenih navodil niso dajali, nihče ni rekel, da bi morali ostajati v stavbah zaradi nevarnosti sevanja.
Ali ste v tistih mesecih jedli domačo zelenjavo in druge pridelke z njive? Je imel kdo zaradi tega težave?
Jedli smo zelenjavo, nismo pa čutili nobenih težav. Hrano smo pobirali z njive in jedli tako kot vsak drug dan. Živeli smo, kot da se ni zgodilo nič.
Kakšne posledice je pustila nesreča v Černobilu na ljudeh?
Bilo je veliko bolezni, raka, veliko mrtvih, pohabljenih otrok. Poznalo se je tudi na živini, različne bolezni ...
Ali poznate koga, ki je zaradi nesreče umrl ali zbolel?
Slišal sem in videl po televiziji, koliko tisočev ljudi je umrlo, osebno pa ne poznam nikogar. Sam sem doma okoli 600 kilometrov stran. Poznam človeka, ki je tam (v Černobilu, op. a.) pomagal, a je zaradi posledic nesreče pristal na psihiatriji. Danes je njegovo stanje nekoliko boljše. Povedal mi je, da je bil na območju tri mesece, a je vsega skupaj pri reaktorju delal le 50 minut, saj so se delavci neprestano menjavali. Vrgel je nekaj lopat malte in po dvajsetih sekundah ga je že nadomestil drugi, tako da ni bil predolgo izpostavljen. Ljudje takrat sploh niso vedeli, za kaj je šlo. Čez nekaj mesecev pa so začeli umirati, ali pa so se jim začeli kazati znaki posledic radiacije, kot je izpadanje las.
Kako danes živijo ljudje, ki so pomagali pri zapiranju reaktorja?
Naša država zelo slabo ravna z ljudmi, ki so pomagali pri zapiranju reaktorja. Njihove pokojnine so zelo nizke, ljudje pa so bolni, veliko jih umira. Spominjam pa se, da so v dneh po katastrofi oblasti vsem, ki so sodelovali pri odpravljanju posledic, vojakom, gasilcem, delavcem, dovolili piti vodko, tako da so bili "stalno pod gasom".
Kako se danes spominjate nesreče v Černobilu?
Ljudje so zelo jezni, predvsem sorodniki prizadetih, novorojenih pohabljenih otrok ... Takratna Sovjetska zveza je hotela to kar pomesti pod preprogo, Ukrajina pa danes ne ravna lepo s prizadetimi. Černobil je danes kot pokopališče, še vedno so tam avtobusi, helikopterji, vasi, ampak je vse prazno.
Čeprav ste sami živeli precej stran, ali vas danes kaj skrbi, da ste bili vseeno izpostavljeni nevarnosti sevanja?
Mah, nevarnost je povsod.
