Nimajo izbire: pojedo, kar dobijo, ali pa ostanejo brez vsega

Premajhni obroki, ostanki od prejšnjega dneva, ni veganskih opcij

Že kratka anketa med delovno populacijo pokaže, da so številni delavci nezadovoljni s prehrano, ki jo organizira delodajalec. Med 31 vprašanimi jih 11 meni, da malice sploh niso okusne, 14 ocenjuje, da so malice solidne, le 6 pa meni, da so zelo okusne.

Kaj je najpogostejša težava? "Večkrat se zgodi, da zmanjka določenega menija, čeprav so malice naročene dan prej. Obroki pa so premajhni za fizičnega delavca," pravi delavec, zaposlen v živilski industriji. "Hrana je monotona, brez okusa, uporabijo tudi ostanke od prejšnjega dneva. Po koncu delovnega dneva se začne še zgaga … Sam bi si za tak denar pripravil konkretno boljši obrok," je prepričan drugi anketiranec, zaposlen v kovinski industriji. Delavko, zaposleno v javnem sektorju, pa moti, da za malico nima na voljo veganskega obroka.

Brez zdravniškega potrdila stroškov načeloma ne povrnejo

Vsem trem je skupno, da zato, ker delodajalec organizira topel obrok, posledično ne omogoča povračila denarja, če delavci za to nimajo zdravstvenega razloga. Pravico delavca do povračila stroškov v zvezi z delom namreč ureja Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1), ki v 130. členu določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom.

A v kolektivnih pogodbah se lahko socialni partnerji dogovorijo tudi, da namesto izplačila povračila stroškov za prehrano med delom, delodajalec organizira ustrezno prehrano (zagotovitev toplega obroka) med delom, ki jo brezplačno zagotavlja za zaposlene. Ta praksa je, sodeč po kolektivnih pogodbah, precej pogosta. Definirani pa so tudi razlogi, ko je delavec kljub organizirani ustrezni brezplačni prehrani med delom upravičen do povračila stroškov za prehrano med delom. Slednji praviloma vključujejo le razloge zdravstvene narave, zato delavec brez zdravniškega potrdila ni upravičen do povračila stroškov.

Strošek prehrane se torej delavcu večinoma povrne le, če delodajalec ne zagotavlja ustreznega toplega obroka ali če delavec iz utemeljenih razlogov ne more uživati organizirane prehrane.

46 kolektivnih pogodb, vsaka z drugačno ceno obroka

Na tej točki se zadeva zaplete še bolj. Ne le, da delavec v primeru, da organizirane malice ne želi jesti, ni upravičen do povračila stroškov, specifika glede malice je določena v kolektivnih pogodbah, kar pomeni, da so stroški, namenjeni za prehrano, določeni v vsaki od kolektivnih pogodb nekoliko drugače. V Sloveniji je sodeč po evidencah vlade trenutno veljavnih 46 kolektivnih pogodb.

V nekaterih podjetjih so k organiziranju prehrane za delavce pristopili še bolj strogo. "Če se slučajno pozabimo odjaviti od malice, ko nas ni v službo, jo moramo poravnati sami," pojasnjuje delavka v živilski industriji.

Minimalni znesek za prehrano med delom v javnem sektorju od 1. januarja 2021 dalje znaša 3,99 evra. Minimalni znesek za prehrano po kolektivni pogodbi dejavnosti trgovine znaša 4,37 evra na dan, za dejavnost poslovanja z nepremičninami pa kar 6,12 evra. Medtem denimo kolektivna pogodba za tekstilne, oblačilne, usnjarske in usnjarsko predelovalne dejavnosti določa strošek za prehrano v višini zgolj 3,65 evra. Na tej povezavi so dostopni zadnji podatki Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, kjer lahko preverite, kakšno povračilo za prehrano predvidevajo posamezne kolektivne pogodbe.

Omenjeni zneski so še posebej pomembni v času epidemije, ko veliko ljudi dela od doma in so zato po zakonu upravičeni do povračila stroškov prehrane. Na delavce na čakanju pa se omenjeno pravilo ne nanaša.

Profimedia

Cena obroka je lahko celo nižja, pa delodajalec ni dolžan izplačati razlike do zneska, dogovorjenega v kolektivni pogodbi

Če nekatere pogodbe določajo vsaj osnovni znesek, ki naj bi bil namenjen za malico, pa so druge na tem področju še precej bolj "fleksibilne". Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo denimo predvideva, da "če delodajalec zagotavlja ustrezen topli obrok in je cena tega nižja od zneska, določenega v tarifni prilogi k tej kolektivni pogodbi, delavcem ni dolžan izplačati razlike do zneska v tarifni prilogi". V teoriji lahko to pomeni tudi, da delodajalec za obrok odšteje zgolj en evro, pa zato, ker je vseeno zagotovil topel obrok, delavcu ni dolžan več ničesar.

"Po dosedanjih stališčih socialnih partnerjev je bilo povračilo stroškov za prehrano med delom namenjeno predvsem za zagotavljanje toplega obroka med delom. Povračilo stroškov za prehrano ni dodatek za prehrano, ampak je njegov namen, da se zagotovi prehrana med delom, kar pomeni, da gre za pravico, katere namen je, da se udejanja sproti," pa pravijo na Direktoratu za delovna razmerja in pravice iz dela na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ).

Sodišče "požegnalo" tovrstne prakse

Glede vprašanja obveznosti delodajalca za izplačilo razlike stroškov prehrane med delom v denarju, če je prehrana med delom organizirana, pa na direktoratu opozorijo še na sodno prakso.

Vrhovno sodišče RS je namreč zavzelo stališče, da v primerih, ko delodajalec zagotovi delavcem ustrezno prehrano med delom, ni dolžan plačati povračila še v denarju: ne v celoti ne samo deloma. Pri tem ni bistveno, kakšne stroške je imel z organiziranjem prehrane delodajalec. "Pravica do povračila stroškov za prehrano med delom je pravica delavca, ki jo delodajalec zagotovi z izplačilom v denarju ali na drug ustrezen način. Če to stori tako, da delavec stroškov za prehrano med delom nima, v 130. členu ZDR ni podlage za kakršnokoli izplačilo v denarju. S kolektivno pogodbo določena višina povračila se upošteva le v primerih, ko delodajalec ne organizira ustrezne prehrane med delom. Le v takem primeru je dolžan plačati delavcu povračilo v denarju," pojasnjujejo na direktoratu.

Menijo pa, da bi moral biti obrok kakovosten, zagotovljen v ustrezni kalorični vrednosti, vrednost obroka pa naj bi se načrtovala glede na težavnost dela. A vse se konča pri priporočilih, saj zakonskih sprememb očitno ne predvidevajo.

 "V današnjem času je pomembno, da delodajalci v zvezi s prehranjevanjem delavcev med delovnim časom naredijo korak naprej in spodbujajo zaposlene k zdravim izbiram na delovnem mestu, ne glede na to, ali prehrano zagotavlja delodajalec ali sam delavec. Z različnimi pristopi promocije zdravja na delovnem mestu se lahko pomembno prispeva k boljšim življenjskim navadam zaposlenih. Na ta način se prispeva k boljšemu zdravju zaposlenih kot tudi njihovi večji storilnosti in uspešnosti pri delu," zaključijo na direktoratu.

Po ugotovitvah NIJZ ima delovno aktivna populacija slabe prehranjevalne navade

Publikacija Zdrava prehrana na delovnem mestu, ki jo je pripravil Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ), in na katero se kot usmeritev glede prehrane na delovnem mestu sklicuje tudi direktorat, sicer že v uvodnih stavkih ugotavlja, da aktivna delovna populacija, glede prehranjevalnih navad, sodi med ogrožene skupine prebivalcev Slovenije.

"Prenizek vnos zelenjave, neurejen ritem prehranjevanja, previsok energijski vnos in vnos soli ter sladkorja, sodijo med ključne prehranske probleme, ki pomembno vplivajo na številne kronične nenalezljive bolezni sodobnega časa," pišejo. S smernicami pa so želeli, kot pišejo, spodbuditi "zaposlene k zdravim izbiram na delovnem mestu". Recepti, ki jih zajemajo, pa so očitno namenjeni predvsem delavcem, ki si malico pripravljajo sami. Težava je le v tem, da za sestavine, če jim obrok v službi omogoča tudi delodajalec, ne dobijo niti centa.

Profimedias

Sindikati posebnega sistemskega problema ne vidijo

Tudi sindikatov tovrstna ureditev očitno ne moti. Pravnik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) Matija Drmota pravi, da je pri sklepanju kolektivnih pogodb z vidika varnosti in zdravja pri delu osnovni cilj zagotoviti prehrano med delovnim časom "in je zato nadomestilo drugotnega pomena, saj njegov osnovni namen ni povečevanje dohodka delavcev".

"Pri delodajalcih, kjer je organizirana prehrana, je zato navadno res tako, da mora delavec, v kolikor želi namesto malice prejemati nadomestilo, izkazati, da ponujena prehrana ni ustrezna zaradi zdravstvenih razlogov, in tu je potrebno predložiti izvid specialista," pojasnjuje. A posebnega sistemskega problema v zvezi z zagotavljanjem prehrane ali nadomestila za prehrano po njegovem mnenju ni, pojavljajo se le "posamezni primeri, kjer se postavlja vprašanje primernosti zagotovljene prehrane, vendar ti niso pogosti. Glede razmerij, ki jih imajo delodajalci z dobavitelji prehrane posebej nismo seznanjeni, ker gre tu za pogodbena razmerja med podjetji," dodaja Drmota.

Kot "primer dobre prakse" izpostavi podjetje, kjer zagotavljajo prehrano v menzi, hkrati pa doplačujejo delavcem razliko med vrednostjo obroka in najvišjim neobdavčenim zneskom nadomestila za namen, da si delavec lahko dokupi tudi pijačo. "Sindikati z vidika zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu zagovarjamo stališče, da mora biti obrok, ki ga zagotavlja delodajalec, topel, primerne kvalitete in ustrezne kalorične vrednosti," zaključi.

nina.sprohar@zurnal24.si