Ko slovenski šolarji uživajo v izdihljajih poletja, se šolski kolektivi zavzeto pripravljajo na novo šolsko leto. O tem smo se prepričali med obiskom najboljše gimnazije v državi – Gimnazije Bežigrad. Njena ravnateljica Alenka Budihna je imela polne roke dela s pripravo na začetek šolskega leta 2023/2024, saj si želi, da bo ta tekel čim bolj gladko. "September je mesec, ki nas popolnoma 'povozi'. Do začetka oktobra se ukvarjamo z načrtom za prihodnje leto in zbiranjem poročil iz preteklega leta," nam pove ravnateljica, ki je na položaju že devet let.
Alenka Budihna
Vidim, da ste trenutno precej zaposleni, o tem priča tudi vaša pisarniška miza, ki je obložena z raznovrstnimi dokumenti, urniki … Kakšna pričakovanja imate pred začetkom novega šolskega leta? Ste kaj nervozni?
Seveda sem (smeh). Specifika naših dijakov je, da takoj po vrnitvi želijo začeti z delom. Vidi se, da so vsi odličnjaki. Želim si, da bo pouk potekal nemoteno. V prvem mesecu neprekinjeno jemljemo novo snov, kar zna biti precej stresno. Pričakujem, da bo vse šlo gladko, saj se na začetek pripravljamo že nekaj časa. Utečeni so tudi učitelji. Dijaki se radi vračajo, saj šola predstavlja socialno okolje. Tam se učijo, res pa je, da je do določene starosti znanje stranski produkt. V ospredju je socializacija.
Ko nastopi obdobje zrelosti, se pri dijakih na posameznih področjih pokaže zanimanje za snov. Želijo si vedno več vedeti in se manj učijo zgolj za ocene. Na začetku so te pri mnogih zunanja motivacija, a žal ne more biti drugače. Seveda imamo tudi izjeme, kot so izjemno nadarjeni dijaki. Nekatere od teh se začne pripravljati že v osnovni šoli in nato naprej na specifičnem področju, kjer blestijo. Njim ni treba obiskovati določenih ur pouka, če ne želijo, saj imajo možnost, da gredo poslušati predavanja na fakultete.
Kot sem opazila pri vhodu, prenavljate tudi stavbo. Kako kaže s tem?
Pri prenovi je na žalost prišlo do zamika, saj smo sprva načrtovali, da bomo imeli pouk v novi stavbi že maja. Vse kaže na to, da bo to izvedljivo šele novembra in bomo s poukom tam nadaljevali z drugim polletjem. Gradnja je bil resnično potrebna, saj se soočamo s prostorsko strahovito stisko. Pouk je potekal v knjižnicah, čitalnicah, v predavalnici, celo v sejni sobi.
gimnazija Bežigrad
Tudi sicer so pričakovanja za vašo ustanovo vselej visoka. Kako se soočate z raznovrstnimi pritiski, predvidevam, da na vas pritiskajo tudi številni starši?
Vse stvari se dogajajo po Gaussovi krivulji – večina staršev ve, da je znanje vrednota in to pri svojih otrocih razvijajo ter spodbujajo. Obstaja majhen odstotek staršev na tej krivulji, ki se 'borijo' proti sistemu. Tega ne razumem, saj so otroci del sistema, ki se jim prilagaja. Smo mednarodna evropska točka za nadarjene, ki jih vselej prepoznavamo in jim tudi prilagajamo pouk. Nenazadnje so tudi nadarjeni otroci otroci s posebnimi potrebami.
Pri nas pa so tudi dijaki s posebnimi potrebami zaradi različnih primanjkljajev. V teh primerih se za vsakega posameznika posebej pripravi izobraževalni načrt.
Gimnazije Bežigrad se drži renome najboljše gimnazije v državi. Ali sami ta naziv jemljete kot križ ali kot prednost?
V gimnaziji, v katero otroci pridejo z visoko stopnjo motivacije in jih ni treba vsako uro posebej spodbujati, je fino delati. Takoj, ko učitelj stopi v razred, učenci pričakujejo, da se bo nemudoma začelo z delom. Zanje ne potrebujemo motivacijskih prijemov, ki bi jih pripravili do razmišljanja in učenja. To je zagotovo prednost. Ker naši dijaki dosegajo dobre rezultate, je naša šola zanimive za osnovnošolce, ki so odličnjaki. Na podlagi pogojev vpisa nato naredimo izbor.
Sistem vpisa je trenutno sicer precej neroden in bi ga morali optimizirati. Obstaja posebna delovna skupina, kjer si prizadevajo, da bi se pri vpisu upoštevala ocena iz glavnih predmetov, povprečna ocena iz ostalih predmetov, določen odstotek pa bi doprinesli tudi dosežki z državnih tekmovanj.
gimnazija Bežigrad
Učenci po nepotrebnem zgubljajo točke iz predmetov, ki niso tako pomembni. Velika škoda bi bila, da zaradi njih ne bi bili sprejeti na gimnazijo, na katero si želijo.
Od vaših dijakov se venomer zahteva le najboljše. Kako, opažate, stremljenje k vrhunskim rezultatom vpliva na njihovo vsesplošno počutje?
Specifika naše šole je, da k dobrim rezultatom ne stremimo mi, učitelji, temveč že otroci sami. Seveda tudi starši, ki svoje otroke pogosteje prepustijo naravnemu razvoju. To se nato izraža v perfekcionizmu, ki ga je znatno preveč. Perfekcionizem postane manko in je pogosto vzrok mnogih težav. Tega se zavedamo in menim, da nam ga je v zadnjih letih uspelo zelo dobro ozavestiti. Na temo perfekcionizma smo za starše pripravili predavanje, ki je bilo zelo dobro sprejeto. Nekateri starši so se v vsebini prepoznali in sprevidili, da je njihovo početje napačno. Hkrati se zavedajo, da imajo njihovi otroci določene potenciale, ki jih je smotrno razvijati. A meja mora biti.
Vsako leto v prvem polletju obiščem vse razrede in se jim poskušam približati. Dijakom svetujem, da se povežejo kot razredna skupnost. Kot sem že omenila, je šola socialni prostor, kjer se morajo učenci naučiti splesti socialne vezi. Četudi se občasno sprejo, se morajo znati pobotati in ponovno povezati. Socialni vidik je izjemno pomemben, in če se ne razvije v otroštvu, se ga kasneje težko priuči.
Zaskrbljujoča je porast duševnih motenj med mladostniki, ki so prav tako lahko posledica previsokih pričakovanj in pritiskov. Na kakšen način na šoli naslavljate omenjeno problematiko?
V prvem letniku izvajamo delavnice Učenje učenja, da otroke podučimo, kako naj bi učenje izgledalo. Na šoli imamo svetovalno službo, kjer so zaposlene tri delavke. Te izvajajo posvete s posamezniki, včasih k pogovoru pokličejo tudi starše. Posameznike s težavami je nujno čim prej prepoznati in jim pomagati.
gimnazija Bežigrad
Imate z leti več tovrstnih intervencij?
Pri nas so te težave prisotne že dlje časa, saj otroci od sebe veliko zahtevajo. Njih moramo prepričati, naj ne pretiravajo.
Kaj so po vaših opažanjih največje razlike med generacijami?
Zaznavam več individualizma. Ko sem začela delati v šolstvu, je bil vpliv socializma bolj opazen. Več je bilo timskega duha in sodelovanja. S prehodom v kapitalizem, kjer se poudarjajo dosežki posameznika, se je to precej porazgubilo.
Vse bi bilo treba vzgajati v tem duhu. Tudi učitelje je treba spodbujati, da dijake usmerjajo k sodelovanju, povezovanju in pomoči. Naše gimnazije se držijo zmotna prepričanja, da si dijaki med seboj ne pomagajo in si zapiske prodajajo. To ne drži. Otroci si med seboj zelo pomagajo in so pripravljeni žrtvovati svoj prosti čas za učenje sošolcev. Seveda ne na račun tega, da se ne zabavajo in uživajo v prostem času. To potrjuje bližnji lokal, ki živi od naših dijakov (smeh).
Verjetno se je to spremenilo tudi z večjo uporabo tehnologije in družbenih omrežij. Kako strogo politiko glede tega imate v šoli?
V učilnicah imamo znak za prepoved uporabe mobilnih naprav, v pravilniku imamo prav tako zapisano, da se telefonov ne sme uporabljati brez dovoljenja učiteljev. Določeni učitelji namreč v sklopu predavanj dovolijo uporabo določenih aplikacij.
V primeru nespoštovanja imamo predviden vzgojni ukrep. Seveda je ta odvisen od primera. Ustni opomin večinoma zadostuje. Občasno se zgodi, da ima dijak s seboj dva telefona. Starega izroči učitelju, novejšega pa še naprej uporablja med poukom.
Se pri dijakih že kažejo posledice pretirane uporabe tehnologij in digitalnih naprav?
Pri nas ne toliko, je pa tega dandanes absolutno preveč. Učencem svetujemo, da med učenjem telefone pospravijo. O tem na delavnicah govori tudi svetovalna služba. Med pogovori se učenci strinjajo, da se je boljše družiti v živo, povedo tudi, da drug drugega opozarjajo. Sem optimistka in verjamem, da bodo z zrelostjo sprevideli pomanjkljivosti, ki jih prinaša pretirana raba digitalnih naprav. Glede na število vzgojnih ukrepov menim, da se pri nas to še ni izkazalo kot velik problem.
Imate sicer veliko dela z vzgojnimi ukrepi?
Lani smo izdali približno 70 ukrepov. Za boljšo predstavo: našo gimnazijo obiskuje 930 dijakov. Z ostalimi šolami je to težje primerjati. Pri nas je tudi manj popravnih izpitov. V lanskem letu zgolj dva dijaka nista uspela dokončati razreda. Imamo visoko prehodnosti v višji razred, ki je nad 97 %.
Alenka Budihna
Pri vas je izbor učiteljev še toliko bolj pomemben. Kot vemo, je v Sloveniji kadrovska stiska na področju šolstva ogromna, saj primanjkuje več kot 5000 učiteljev. Zaradi tega bodo priložnost dobili tudi tisti brez pedagoške izobrazbe. Se tudi vi soočate s težavami na tem področju?
Pomanjkanje učiteljev je ogromno, najtežje je dobiti učitelje matematike, fizike in naravoslovja. Ko se ravnatelji dobimo in pogovarjamo o tem, se vselej poraja vprašanje, ali je k nam morda prišel nekdo iz druge šole. Na tak način se stvar ne izboljša, saj to pomeni, da bo na drugi šola zazevala luknja.
Kako se je v vaših očeh spremenila vloga učiteljev?
Najboljši pedagogi ta pokic smatrajo kot poslansto, ne glede na mizerno plačo. Kriza z učitelji je po vsej Evropi, celo tam, kjer je plača višja. Pogosto se namreč mladi premislijo, ker učiteljski poklic zahteva veliko dela. Nedavna raziskava v Belgiji je pokazala, da učitelji velikokrat delajo izven svojega delovnega časa, med vikendi, v poznih urah in celo med počitnicami.
Učitelji mora pri dijakih privzgajati etičnost, sočutje in razvijati občutek do sočloveka. Vse to vzporedno s poučevanjem snovi. Šola je trenutno prva in zadnja trdnjava, ki te stvari sistematično predstavlja dijakom in jim daje zgled. Brez tovrstnega pristopa postajamo sebična družba, zato bi kot družba morali izkazati spoštovanje s primernim plačilom.
Večina, več kot 70 % učiteljev, je učiteljev z dušo in srcem. Žal pa zgubljajo avtonomijo, saj starši preveč posegajo na področje šolstva. Meje so se zelo zabrisale. Tu smo na potezi ravnatelji, ki moramo poleg primarne naloge, tj. zaščiti dijake, ki so najranljivejši člen verige, stati tudi za učitelji.
Skrb staršev popolnoma razumem, a meje morajo biti. Vedeti je treba, da se z otroki individualno ukvarjamo in v primeru težav nemudoma ukrepamo. Po drugi strani moramo dijake ozavestiti, jim dati moč, ter jim ponuditi pomoč. Skrb zanje je naše primarno poslanstvo. Žalostii me, če starši tega ne vidijo.
stasa.pust@styria-media.si
