"Ne dam ga za tri cente"

Lani je Slovenija ves pridelan krompir, nekje deset tisoč ton, izvozila in ga 13 tisoč ton uvozila. Zakaj?
Ne vem povsem. Po mojem mnenju zato, ker si naši glavni veletrgovci to lahko privoščijo. Krompir iz uvoza je cenejši, ampak kakovost je doma bistveno višja. Razlika je že ta, da mora uvožen krompir nekako priti v Slovenijo – na police v trgovine nikakor ne more priti svež v enem dnevu.

Kam ste ga prodajali, dokler niste podpisali pogodbe z Mercatorjem?
Največ sem ga prodal in ga še vedno prodam v Slogo (kranjska kmetijska zadruga, op. a.), nekaj imam svojih strank, pa tudi sam sem ga izvažal, med drugim v Romunijo.

Opazil sem, da je šel vaš oče od hiše do hiše z vrečami.
Tudi, ja. Manjka nam, da bi ljudje bolj podprli domačega kmeta. Zelo radi se primerjamo z Avstrijo, toda tam je kmet drugi najbolj priljubljen poklic, pri nas pa je bog ve kje.

Pa ljudje krompir radi kupujejo tudi tako?
Ja, vendar so navajeni iti v trgovski center po več stvari; vse dobijo na enem mestu. Tistih časov, ko so kupovali ozimnico, ni več. Raje gredo vsak dan v trgovino po tri krompirje.

Kdo bi po vašem mnenju moral povezati pridelovalce: zadruge, država ali trgovci? Se vam zdi, da manjka jasna strategija?
V prvi vrsti bi to morala narediti država, težko pa rečem, kako. Zelo težko se kosamo z Evropo, ker smo premajhni. Če vzamemo za primer Mercator ... Je tako velik porabnik krompirja, da ga, kot sam poudarja, v Sloveniji ni dovolj. Potem nima smisla govoriti o samooskrbi, če hrano uvažamo ...

Se vam zdi, da so slovenski potrošniki raje odločajo za cenejše, torej uvožene izdelke kot pa domače?
Težko rečem. Ljudje premalo gledajo na to, kaj je domače. Cena seveda pomeni veliko, ne pa vsega. Ker krompirja lani nismo mogli prodati, smo ga, in to lepega, sto ton za tri cente na kilogram prodali v plinarno. Potem pa sem šel v neko trgovino ... Kakšen krompir smo uvažali – da je bilo mene sram.

Špela Mohorič

Se vam zdi, da država v kmetijstvu nima jasne strategije? Uporaba fitofarmacevtskih sredstev – gnojil – je pri nas bistveno bolj omejena kot v tujini. Kako ste konkurenčni pri takšnih omejitvah?
To je povsem zgrešeno; trgovci bi radi lep krompir, a ne smemo uporabljati nobene kemije. Druge države imajo dovoljenega marsikaj veliko bolj strupenega.

Se bo to spremenilo, ko bodo začeli potrošniki te omejitve ceniti?
Najprej jim je treba ponuditi domač, ne francoski krompir. Morda je res težava v marcu, aprilu in maju, ko krompirja ni – toda potem ga je dovolj. Kupci domače hrane ne bodo začeli ceniti čez noč. Recimo da je ta Mercatorjev korak prvi v pravo smer.

V krizi verjetno ni pričakovati, da bi ljudje cenili domače, čeprav je dražje?
Verjetno ne.

Imate težave tudi zato, ker nimate dolgoročnih pogodb?
Če je robe dovolj, ne pomaga nobena pogodba.

Ali drži, da se krompirja poje manj kot pred leti? So se prehranjevalne navade spremenile?
Že mogoče, da se ga statistično proda manj, mislim pa, da se ga poje enako (smeh).

Gozdovi že več desetletij preraščajo obdelovalne površine, zdaj pa vlada ukinja še odškodnine za spremembe namembnosti kmetijskih zemljišč v stavbna. Kakšna je torej prihodnost slovenskega kmetijstva?
Trgovci uvažajo; les izvažamo, nato pa nazaj uvažamo. Problem je, da se doma nič ne izplača. Samo to poslušamo. Najbolje je, da vse prodamo tujcem, saj se njim očitno vse izplača.

Kako bi prepričali potrošnika, da je slovenski krompir boljši kot denimo egipčanski?
Samo po okusu. Raste v drugačnem podnebju, zato je nekaj povsem drugega. Egipčanski je ogromen, naš pa manjši, vendar ko boste oba pokusili, je jasno, katerega boste izbrali.

Ne vem, ali imajo oni koloradskega hrošča, ampak niti vi ga verjetno ne pobirate z rokami ...
Seveda ne (smeh).

Je pri nas preveč kmetov, ki živijo le od subvencij in ravnajo premalo tržno?
Subvencije so pesek v oči za preostalo prebivalstvo. Na račun subvencij jih veliko zelo dobro živi v Ljubljani. Naj bo pridelovalna cena primerna, pa ne bo potrebnih nobenih subvencij.

Bi vi preživeli brez subvencij?
Seveda. Samo ne da bom krompir prodajal po tri cente – naj bo cena primerna. To mora nekdo regulirati.

Toda potem smo spet pri tem, da smo na odprtem evropskem trgu, kjer ne smemo nikomur dajati prednosti.
Ja, v bistvu smo znova pri tem, da smo premajhni in da ni dovolj ponudbe.

Kje potem vidite rešitev?
Ne vem. Tako, kot je začel Mercator – najprej naj porabimo domače zaloge, potem pa uvažamo. A hkrati je to zelo težko – če bi kupovali domač krompir in začeli po tujih trgih iskati šele takrat, ko bi našega zmanjkalo, bi jih seveda spraševali po zdravju. "Kje pa ste bili do zdaj?" bi spraševali.

Doma jeste domač krompir?
Seveda.

Ali veste, od kod McDonald's uvaža krompir za svoje restavracije pri nas?
Ne, me pa zanima.

Če ga v Francijo, ga verjetno tudi k nam iz Azije.
Verjetno, že globoko zamrznjen pomfrit.

Ali prodaja predelanega oziroma zamrznjenega krompirja neposredno vpliva na vašo prodajo?
To se seveda pozna. Predvsem pri restavracijah, ki si želijo čim manj dela s surovinami.

Kaj pa šole?
Te kupujejo svež krompir. Mi imamo pogodbe s štirimi.

Ali ukvarjanje s poljedelstvom danes še vedno pomeni, da greste spat s kurami in zjutraj z njimi vstanete?
Ja, bo kar držalo. Ves čas si v pogonu. Sploh pri takšnih vremenskih razmerah, kot jih imamo letos, ko smo šli z ničle na 30 stopinj Celzija. To je šok za rastline in potem pridejo bolezni. Nasad grem pogledat vsako jutro, a sredi dneva se lahko že marsikaj spremeni.

Ste vedno delali samo na kmetiji?
Vedno. No, tri leta sem hodil tudi v službo.

Pa bi šli nazaj na delo od šestih do treh?
Srce pravi, da ne, ekonomija pa kaže drugače, sploh če bo šlo tako naprej. Je pa to zelo drugače – tam te po tretji ne boli več glava, tu pa te ves čas (smeh).

Špela Mohorič

Koliko od tega ste prodali Mercatorju?
Približno 300 ton.

Kakšna je razlika v ceni oziroma kdaj vam več ostane – če prodajate na tržnici, od vrat do vrat ali Mercatorju?
Absolutno mi več ostane na tržnici oziroma pri neposredni prodaji kupcem brez posrednika, vendar tu govorimo o zelo zelo majhnih količinah.