“Ne čutim se ogrožene zaradi mladih”

Vsak se sprašuje, kaj dela Miša zdaj. Torej, kaj dela Miša zdaj?
Če te ni na zaslonu in si človek zaslona ali pa si na funkciji, se ljudje hitro začnejo spraševati, kaj zdaj delaš. Nikoli se ne vprašajo, kdaj se pripravlja oddaje, kaj je v tistem medčasu. In to je zdaj moj medčas, ko pripravljam pogovorni šov. Dobro moram razmisliti, v katero smer naj gre, ni pa mi še jasno, ali bo to bolj komunikativen in populističen šov v slogu Oprah ali poznovečerni pogovorni šov ena na ena. S kolegom v službi delava scenarije in jih preverjava, kar sem že predebatirala tudi z direktorjem televizije.

Kako pa gledate na aktualne kolobocije z direktorjem Televizije Slovenija Janezom Lombergarjem, ki ga je v ponedeljek pred razrešitvijo s položaja rešil en sam glas?
Za nas je to zelo neprijetno prav zaradi načrtovanja programa. Oktobra bi moral biti programsko-produkcijski načrt za naslednje leto nekako potrjen tudi na programskem svetu. Če bi to zdaj začel nekdo drug, bi šli od začetka, ker bi verjetno želel postaviti svojo vizijo, za ustvarjalce televizije pa to ni dobro, saj se vsi počutimo malo zmedene.

Ste kaj razmišljali, da bi za direktorico Televizije Slovenija kandidirali sami?
To nikakor ni odvisno samo od mene ali od tistih, ki se jim zdi, da bi bila lahko primeren kandidat. Vedno novači človek, ki je na tej funkciji. Jaz sem se že prijavila prav takrat, ko je bil potem izbran Lombergar, in imela pogovor z generalnim direktorjem (Markom Fillijem, op. a.), ki mi je povedal, da si želi prožnega tima, s katerim bo z lahkoto delal. Kot je videti, me ni tako ocenil.

Zdaj boste vodili Slovensko popevko. Imate po vseh teh letih sploh še kaj treme?
Vedno. Trema je odgovornost, ali bo šlo ali ne. Če se dobro pripraviš, je seveda manjša, ampak odgovornost, če se bo kaj zapletlo, obstaja. Popevko sem prvič vodila že pred 33 leti v Cankarjevem domu, a mislim, da sem imela zelo malo treme. Starejši kot si, odgovornejši postajaš do svojega prejšnjega dela, poleg tega pa se težje odpušča takšnim, ki imajo že veliko kilometrine.

Kje je Slovenska popevka zdaj?
Mislim, da je preveč neke zasanjane nostalgije in da bi jo morali razvijati s sodobnim zvenom. Vselej ko govorim z avtorji in pevci, rečem, naj posodobijo aranžmaje in naj ne sedijo v 60. letih. Tudi Adele je pop, vendar je to izjemno dobra produkcija.

Zakaj se ne zgodijo več hiti, kakršni so bili včasih in si jih pojemo še zdaj?
Pojemo jih zato, ker takrat ni bilo ničesar drugega. Takrat smo imeli slovenske popevke in radio Luxemburg. Ostane pa zato, ker mediji to vrtijo. Jaz vedno rečem, da je po koncu festivala vse v rokah urednikov. Če vrtijo, postane prepoznavno, če ne vrtijo in ostane zabasano nekje v arhivu, pa gre v pozabo.

Kaj pa je vaš prvi spomin na popevko kot gledalke? Se spomnite?
Seveda se spomnim. Spomnim se tudi zato, ker so mi bile všeč napovedovalke, ki so bile tako urejene, poleg tega pa sem v gimnaziji delala intervjuje za Anteno, ko so na Popevki peli še tujci v alternaciji s Slovenci. To je bila takrat nekakšna moja prva novinarska praksa, čeprav sem bila še srednješolka, in mi je bilo všeč, čeprav nisem bila nikoli zelo navdušena nad popevkami ali popom, ampak bolj nad rockom, jazzom in zdaj funky glasbo.

Človek pri vas dobi občutek, da osebno poznate vsakega človeka v hiši RTVS. Je to tudi recept za dolgotrajno kariero televizijca?
Joj, ne vem, ker si med sabo ne izmenjujemo intimnega življenja. Za ljudi, ki jih poznam več let, bi lahko rekla, da mi zaupajo in imamo tudi neki odnos na osebni ravni. To je res, a predvsem zato, ker se z ljudmi družim na tak način. Sem zelo empatičen in emotiven človek. Tako tudi delujem – če mimogrede zaznam slabo voljo ali nerazpoloženost, hočem to malo pogladiti. Oseben pristop imajo ljudje radi. Ali je to recept za uspeh pri karieri? Mislim, da ne, ker nekateri lahko vstopijo v hišo kot tanki, so osredotočeni na svoje delo in kariero ter imajo lahko tudi slabše odnose s sodelavci, pa jim uspe.

Se počutite ogrožene s strani mladih?
Zaznam slabe namene, in to zelo intuitivno. Zaznam tudi prilizovanje, ampak to skomuniciram tako, da rečem, saj ni treba, dajmo se pogovarjati o stroki in gremo naprej. Znake, kako kdo nastopi do mene, zelo sprejemam, vendar pa ogroženosti res nisem čutila razen v načinu, da je kdo izrekel kakšno pohvalo.

Preden vam je potekel mandat varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev RTVS, ste med predstavitvijo vašega zadnjega poročila omenili, da bi varuha potrebovala tudi nacionalka. V kakšnem smislu?
Mislim, da ne komuniciramo dobro. Prav tako menim, da imamo v hiši privilegirane in deprivilegirane ljudi, da so nekateri imena, drugi številke ter da je premalo spoštovanja in zanimanja za to, kaj kdo sploh dela in kakšne težave ima pri tem.

Omenjali ste tudi manko razvedrilnih oddaj, in to v času, ko jih imamo pravzaprav največ.
Ja, ki pa so se zreducirale na neki stand up. Mislim, da stand up lahko zelo znižuje raven oddaje in humorja, ker če si uspešen v stand upu, to še ne pomeni, da si uspešen v enourni oddaji. Pri Klemnu (Slakonji, op. a.) se recimo vidi, da ne zna vprašati, kot to znajo novinarji, ki so za to šolani in niso šovmani, voditelj enourne oddaje pa mora imeti oboje. Manjka znanje. Štoserstvo na prvo žogo mi je velikokrat prepoceni.

Katero razvedrilno oddajo pa gledate sami?
Grozno. Niti ene.

A ste Nino Osenar že pohvalili kot voditeljico.
Nina ima nekaj pozitivnega, ker je nepretenciozna. Mislim, da ne hlepi po slavi. Da so tisti časi minili. To, da me je njeno lovljenje slave zgolj na podobo in goloto zmotilo, če hoče delati večjo voditeljsko kariero, sem ji tudi iskreno povedala. Nina je zelo čedna z izjemno lepo postavo, težko pa se je pozneje odmakniti od tega. Verjetno je uspešna prav zato, ker si tega, da bi bila voditeljica, ne želi za vsako ceno, ampak to dela z nekim veseljem. Če pa nekaj vzameš zgolj za svojo kariero ali za to, da boš na tej medijski sceni dobil svojo zvezdo na sesutem asfaltu, se to ruši.

S kakšnimi motivi pa ste svojo televizijsko kariero začeli vi?
Motiv je bil žepnina, “runaway money”, tisto, kar potrebuješ, da greš ven. In sem šla na avdicijo. Pa ne samo to, delala sem tudi v Tovarni kovinske galanterije, Ljubljanskih mlekarnah, časopisu Slovin. Služila sem denar, ker ga ni bilo doma.

In ko ste pristali na televiziji, kaj vas je takrat gnalo naprej?
Študij. Takrat sem redno študirala tudi zato, da sem imela prosto poletje. Prvi mesec sem šla na počitnice, potem pa spet malo služit. Maja, junija sem hotela imeti končane izpite, da sem imela prosto poletje, in sem šla na interrail. Ne vem, ali sem bila tako ambiciozna študentka, kolikor sem imela rada sebe, zato da sem imela mir in da sem odkljukala stvari. Res je, da sem imela nekaj časa ambicije ostati na fakulteti pa tudi moj mentor Tomo Korošec me je spodbujal k temu, da bi ostala, potem pa je na to mesto, ki mi ga je ponujal, prišla Manca Košir. Nato sem se vpisala še na sociologijo, a me je potegnilo delo in sem, ker sem si želela rednega dohodka, veliko veliko več delala. Takrat sem bila tudi napovedovalka programa – zadnja poročila so bila ob 1. uri, 1.30, ob 7. uri pa sem že napovedala Radovednega Tačka, tako da je bilo časa zelo zelo malo.

Ali je vaš takratni partner Silvan Furlan, filmski kritik in teoretik, prinesel kaj drugačen pogled na televizijo?
Zagotovo. In se je z mano tudi rad pogovarjal o tem. Ko je bila Ula stara približno eno leto, je bila prva oddaja, ki mi je bila ponujena, vodenje novoletnega programa. Spomnim se, da sva skupaj pisala scenarij, Ula pa je sedela zraven na stolčku. Zelo je podpiral to mojo radovednost. Jaz napišem in meljem še drugi, tretji dan in menjam besede, potem pa začnem iskati slog, ker eno in isto stvar lahko poveš popolnoma različno. Silvan pa je na to gledal bolj skozi pogled kamere, kako naj se to posname, kaj bi še lahko posneli, kateri odlomek, s katero kamero.

Je bil zahteven kritik?
On je imel celo nekakšen predsodek do razvedrilnega programa, a sem rekla, oprosti, ti si zaljubil v zabavljačico, ne pa v filmsko kritičarko. Predsodek do razvedrila je imel mogoče tudi z nekega moškega pogleda na žensko, ki stoji na odru in si jo lahko vsi lastijo, kot mi je enkrat tudi dal vedeti. Potem pa je začel razvedrilni program spoštovati, ker je videl, da se že pri križankah lahko vnašajo povsem resne vsebine in da se da marsikaj ustvariti tudi znotraj forme razvedrila.

Lombergar je izrazil željo, da bi vodili pogovorno oddajo, namesto da kandidirate za urednico razvedrilnega programa, ampak ena oddaja še ne reši celotnega razvedrilnega programa na RTV Slovenija.
Ah, kje pa. Ena oddaja ga ne more rešiti, ker je program treba postaviti od ponedeljka do nedelje. To je vizija, ki je mi nimamo, ampak vizija nikoli ne more biti samo vizija enega programa. To je stvar celotne televizije in celotna televizija ne 
razmišlja tako.

Je v tako veliki hiši sploh mogoče delati stvari na tak način?
Ne mogoče, nujno. Mi se tudi s svojimi programi vedemo kot velika televizija. Trije programi? Ne vem, ali jih zmoremo, mislim, da ne, ker se vidi, da jih ne, zato pa je na drugem programu toliko ponovitev. Ni dovolj premiernega, ker ni denarja. Vprašanje je, ali parlamentarni program mora delati svoja poročila, saj jih že imamo.

Urednica tretjega programa se verjetno ne bi strinjala, da ni takšne potrebe po tem.
Mislim, da je Ljerka Bizilj zelo dobra urednica in zna dobro delati z malo denarja. Spozna se na tehniko, tehnologijo, prva je vzgojila novinarje, ki gredo vse posnet sami. Zagotovo se ne bi strinjala z mojim mnenjem, ki pa ni tako enosmerno, ker res morava gledati v celoti, koliko česa in česa manj. Pač rečeva: je Formula 1 prioriteta? Ni, mar ne? Torej se je bomo znebili. Tukaj bo treba zelo čistiti, 
vemo pa, da je, če je evropsko ali svetovno prvenstvo v nogometu, cel halo, če ga ni, ker nas gledalci spljuvajo, ubijejo, da nismo sposobni podpisati niti tega.