Napiši! Če me punca pusti, bom tožil Evropsko unijo!

"Prosim te, napiši to! Napiši, da bom tožil Evropsko unijo, če me punca pusti!" je že skozi okno golfa končno - za nekaj metrov - premikajoče se večkilometrske kolone jeklene pločevine pred Mejnim prehodom Obrežje za mano zakričal mladi državljan Bosne in Hercegovine. Pred tem mi je zrecitiral, da so mu bile (in poleg njega še na stotine ljudem v koloni) kršene človekove pravice: "Je kdo poskrbel za vodo? Ni! Je kdo poskrbel za WC-je? Ni! Se je kdo vprašal, kako bodo prišli do ljudi, če se komu kaj zgodi? Če koga zagrabi za srce? Ni! Torej za našo varnost ni bilo poskrbljeno! Napiši, da se politiki izživljajo nad narodom! Ampak vse to bom prenesel. Tako kot vsi drugi, kaj pa naj. Če me pa moja punca iz Ljubljane pusti, ti povem, da bom šel resnično tožit Evropsko unijo!"

Seveda je v napovedi glede tožbe mladega in zaljubljenega državljana Bosne in Hercegovine zrno znanega humorja, ki ga premorejo južneje, ko gremo, a dejstvo je, da bi se mu v petek in soboto na razgretem soncu sredi več ur trajajočega čakanja pred mejo pridružilo na stotine, tisoče čakajočih. Jeznih. Razočaranih. Tudi tistih, ki so še nekako upali, da je politika v službi ljudi ne glede na to, koliko so volitve oddaljene. 

Rekla bi, da se jim je ta predstava vsako minuto, uro čakanja bolj rušila. Namreč - je bilo vsega tega treba? Ne! 

Ukrep sistematične kontrole na zunanjih šengenskih mejah je sprejet, tu ni kaj. Vendar ukrep med drugim nalaga mejnim državam, da zagotovijo dovolj ljudi, v kolikor to ne pomaga, uredba predvideva tudi pogoje, pod katerimi je možno uveljaviti blažji nadzor. Mejna država mora za vzpostavitev slednjega pripraviti poročilo, oceno in predlog za blažje preverjanje, kar so prve poročale Finance.

Da bo konec tedna (in tudi v bodoče) prišlo do dolgih čakalnih dob, seveda ni potrebno imeti nekih silnih jasnovidnih sposobnosti, da bo gneča, so seveda vedeli tudi naši izvoljeni in postavljeni, nenazadnje je šef slovenske policije v četrtek prosil ljudi, ki se odpravljajo na pot, da ne stresajo jeze na policiste. Saj res niso nič krivi, so pa požrli mnogo gneva, namenjenega gospodom in gospem iz pisarn, kjer sprejemajo uredbe. In - ali pač ne - zagotovijo njihovo izvajanje ali, kot že pojasnjeno, izjemo. Naša politika tega ni storila. Lahko bi že pred petkovim jutrom zagotovila blažji režim, a tega ni storila. 

Kot ste gotovo seznanjeni, po prvih petkovih in sobotnih izkušnjah na meji prihaja do začasnega odstopanja, omilitve, po novem naj bi izvajali ciljno usmerjeno preverjanje. Menda le tistih, ki niso državljani Evropske unije. Ali pa tudi ne. Mogoče bo za praznike med veliko nočjo sprejetega še kaj tretjega.

Fino. Pristojni so odzivni. Vendar, še enkrat, je bilo vsega tega treba? Ne!

Tudi sama sem v petek čakala pred Mejnim prehodom Obrežje; v kolono sem se postavila ob 12.10, do prehoda sem prispela ob 17.20. Priznam, da sem bila na kaj takšnega popolnoma nepripravljena (tako kot očitno naši pristojni); predvidevala sem, da bom čakala največ dve uri (kot je obveščal Prometno informacijski center). Vode sem imela nekaj, v torbi banano in pest oreščkov, polnilec za telefon in cilj, da do tretje ure na meji že spišem prispevek.

Ob treh nisem bila še niti pol poti do meje; med čakanjem pa seveda poslušala vsemogoče zgodbe tovornjakarjev, ki so jezni opozarjali na gospodarsko škodo, zdomcev nekdanjih bratskih držav, ki jih je predvsem skrbelo, kako bodo potovali v bodoče, očeta štirih otrok, ki je podmladek peljal na morje za konec tedna in se vprašal, ali bo ob takšnem sploh še smiselno potovati na plaže Jadranskega morja, tovornjakarja iz Srbije, ki je pripomnil, da imajo doma res proteste in nemogočo situacijo, a da unija očitno tudi ne zagotavlja nekega reda, gospoda in gospe iz Ljubljane, ki sta potovala k sorodnikom in se pridušala predvsem nad tem, da bi - ob vsem informacijskem sistemu, ki ga menda premoremo - lahko kdo preusmerjal na manj obremenjene prehode. Skratka, ena sama jeza jih je bila, razočaranje, utrujenost in tudi slabost.

Gospa, ki je očitno želela na zraku priti k sebi (kolikor je to možno ob ves čas delujočih avtomobilih), je v bližini mojega avtomobila skoraj kolabirala. Gotovo ni bila edina; nikakor si ne predstavljam, kako bi do nje prišla pomoč, če bi bila potrebna. Na odstavnem pasu so bili nanizani tovornjakarji, na voznem in prehitevalnem osebni avtomobili. Drug do drugega. Pravilo skrajno desne in leve v koloni? Prosim vas. Mi smo Balkan ...

Da bi kdo delil vodo, očitno ni nikomur padlo na pamet, kako bodo ljudje z osnovnimi biološkimi potrebami (v petih urah pač človeka mudi tudi lulat), se ni nihče vprašal, da o vprašanju, kako bodo reševalci prišli do morebitnih pomoči potrebnih, sploh ne govorim.

Skratka, ne le to, da si nismo sposlovali izjeme, nismo se pripravili na najhujši možni scenarij. Zakaj bi res se? Pri nas se ti tako redko zgodijo ...

Pod črto; če bo z novim ukrepom preprečen en sam teroristični napad, če bodo rešena življenja, je ta seveda upravičen. Po drugi strani pa pobožna želja našim politikom: dajte se no, zaboga, vprašati, ali bo izvajanje kateregakoli ukrepa sploh fizično možno. Dajte no, zaboga, uveljavit tisto, kar vam sami ukrepi (kot v tem primeru) omogočajo. In dajte no, zaboga, če veste, da bo prihajalo do takšnih gneč, zagotovit WC-je, vodo in pomoč. Aja ... Da ni denarja? Ja. Vemo. Glavno, da je denar tam, kjer se ob takšnih "poskusih" dela gospodarska škoda ...  

(Nadvse in iskreno upam, da bo ljubezen mladega bosanskega državljana in Ljubljančanke preživela.)