Čeprav je bilo konec maja v Savinjski regiji 14,5 odstotka več brezposelnih kot v enakem obdobju lani in čeprav je potreba po sezonskih delavcih ostala na enaki ravni kot prejšnja leta, zanimanja pri domačih delavcih za to delo praktično ni.
Slabe izkušnje
"V glavnem najemam Romune, ki želijo delati, pa tudi zaslužek bolj cenijo kot naši. Ko hmelj začne rasti, ga je treba naviti na vrv, dela se tudi v vročini, rastlina ne čaka. Domači preprosto nočejo delati. Pridejo, ko pridejo, delajo, ko jim paše," slabe izkušnje z domačimi delavci našteva Oto Šporn, hmeljarski starešina iz Pariželj, in dodaja: "Na zavodu sem lani zaprosil za devet delavcev, dobil sem tri, vsak dan sem jih hodil iskat na dom, naredili pa niso nič."
Le motivacija. Na zavodu za zaposlovanje kljub poskusom, da bi s posebnimi motivacijskimi delavnicami s predstavitvijo hmeljarskih del k tovrstnemu delu spodbudili domačo delovno silo, rešitve ne vidijo.
Podobne izkušnje ima hmeljar Ferdinand Kunst iz Spodnjih Grušovelj v Savinjski dolini: "Naši raje opravljajo lažja dela, kot je obiranje hmelja. Je pa res, da imajo več izkušenj s stroji." Tudi on ima dobre izkušnje s povratniki iz Romunije in Srbije ter Bosne in Hercegovine: "Ti že znajo delati in radi delajo skupaj. Delavca plačamo od 20 do 30 evrov na dan, dobi štiri obroke in prenočišče. Tisti, ki nimajo norme, pa naredijo več in zaslužijo tudi do 60 evrov na dan. Vsem plačamo tudi prevoz v Slovenijo in nazaj ter zdravstveno in nezgodno zavarovanje."
Raje v Avstrijo
Razloga za zmanjšano zanimanje delavcev za tovrstna dela sta – kot ugotavljajo na zavodu za zaposlovanje – zahtevno delo, ki zahteva posebna specifična znanja, in skromno plačilo. "Domači delavci se ne odločajo za celodnevno delo v vročini za 1,5 evra na uro. Hmelj raje na črno obirajo v Avstriji, kjer jih plačajo od šest do deset evrov na uro," pojasnjuje Alenka Rumbak s celjskega območnega zavoda za zaposlovanje.
