“Najhujše je, da nimaš otroštva"

Kaj je bilo huje – to, da ste morali jesti surove ribe in piti morsko vodo, da ste bili v puberteti kot Jehovova priča prisiljeni hoditi od vrat do vrat ali očetov alkoholizem?
Najhujši je bil alkoholizem, ker se v prvih letih izoblikuje vse, kar si. Če alkoholizma ne bi doživela kot majhen otrok, mislim, da bi se mu zmogla postaviti po robu. Ko sem bila pubertetnica, pa je bila huda rana tudi to, da sem morala biti Jehovova priča.

Poudarjate, da vaše življenje ni zgodba o uspehu. Je pri takšnem življenju sploh možen uspeh?
Do zdaj še nisem srečala takšnega človeka, pa poznam ogromno otrok alkoholikov. Pred kratkim me je klical moški, ki je prebral knjigo, in mi čestital za to, kar sem po vsem tem naredila iz sebe. Če pogledam s te strani, gre za zgodbo o uspehu, če pogledam ljudi, ki so imeli normalno otroštvo, pa ne. S tem se dajem domala vsak dan, če za trenutek pozabim, pa me spomni telo.

Kdaj ste o alkoholizmu v družini lahko začeli govoriti na glas?
Ko sem šla prvič na srečanje skupine za samopomoč in prišla v krog ljudi, ki čutijo enako kot jaz. Potem sem si priskrbela terapijo, nato pa šla z možem še na zakonsko terapijo. Ampak zunaj tega kroga se o tem še vedno ne govori.

Rekli ste, da v slovenščini niste našli takšne knjige, kakršno ste potem napisali sami ...
Iskala sem predvsem knjigo, ki bi jo napisal eden od otrok alkoholikov in mi pojasnil, kar sem podzavestno že vedela – da to, kar doživljam, ni bolezen, ampak naravno stanje po vsem tem, kar sem preživela. Vsi so mi hoteli prilepiti etiketo, da sem duševno bolna, jaz pa sem vedela, da nisem.

Je bila za vas večja terapija pisanje knjige ali pogovori s psihoterapevti?
Knjiga je bila zelo dobra terapija, čeprav sem nujno potrebovala tudi psihoterapije, da sem dobila zrel vpogled v to, kar se mi je dogajalo, in predvsem v to, kakšne pogodbe sem naredila pri sebi.  To sem morala nujno spoznati, da sem sploh lahko funkcionirala kot odrasel človek.

Tudi stari mami nista bili razumevajoči ...
Verjetno zato, ker sta obe imeli moža alkoholika, in sta najbrž že tako imeli toleranco za alkohol.  

Kaj zdaj pri starših dojemate drugače, kot ste dojemali kot otrok?
Mislila sem, da sem bila krivična do mame, ker sem bila tako jezna nanjo in ji zamerila, da ni bila sposobna iti. S tem sem se ubadala precej časa, a čeprav jo poskušam razumeti, vedno pridem do istega sklepa. Morda sem dobila boljši vpogled v to, ker sem sama postala mama.

Ali bolj zamerite mami ali očetu?
Ne bi rekla, ampak mojemu mlajšemu sinu gre po glavi samo igra. Če se spomnim, kaj vse sem bila v teh letih jaz – mama, terapevt, samo otrok ne –, ji zamerim, ker res ne morem razumeti, da nimaš čuta, da zaščitiš otroka.

Oče in mama sta nato postala Jehovovi priči ...
Vsi so postali Jehovove priče, a imam tako slabe stike, da ne vem, koliko sta dejavna brat in sestra. Brata nisem videla že več let, ker z njegove strani očitno ni nobene potrebe po tem.

Kaj pa starši? Jih še kdaj vidite?
Zdaj jih, ker sem si nekako izprosila te obiske. Mogoče bi bilo vseeno, če si jih ne bi, a sem takrat čutila neznansko potrebo, da prideta.

Se vam zdi, da dokler ne boste razčistili s starši, ne boste razčistili do konca?
Osebno mislim, da je nemogoče razčistiti. Tudi zato sem napisala knjigo s takšnim koncem – ker želim, da ljudje razumejo, da je to proces, ki lahko traja več let. Zdi se mi, da smo postali družba, ki hoče, da sem zdaj končno srečna in je moje življenje pravljica. To je nemogoče, lahko pa se vsak dan posebej odločim, da želim živeti. Zelo bi si želela iskrenega pogovora s starši, a ne vem, ali si ga upajo imeti. S tem sem se sprijaznila in je res vsak dan bolje. Svinjarijo, bolečino, gnus in obup je treba dati ven in za to potrebuješ terapevta, ki zna iz tebe priklicati občutja groze.

V šoli ste skrivali, kaj se dogaja v vaši družini. Ste se o tem pogovarjali z drugimi otroki alkoholikov?
Ne. Zadnjič sem razmišljala tudi o bloku, v katerem sem živela. Mislim, da je bil v vsakem nadstropju najmanj en alkoholik, a otroci nismo nikoli govorili o tem.

Oče vas je tudi tepel.
Oče me ni tepel velikokrat. Več je bilo groze in napetosti, ker je bil nasilen, ko je bil pijan, in je tepel mamo.

Ko je bil nasilen, ste se “umaknili” iz svojega telesa ...
Ko je bila neposredna nevarnost, ko je bil nasilen ali ko je iskal mamo, nisem zdržala pritiska, ker sem bila prepričana, da moram to preprečiti, kar pa je za petletnega otroka prehuda naloga.

Med otroki ste najbolj trpeli vi?
Po navadi je vedno tako, da najstarejši otroci pokasirajo vse.

Tudi mama je imela obdobje, ko je pila. Vam je bilo huje, ko je pila ona ali ko je to počel oče?
Najhujše je to, da nimaš otroštva, ne glede na to, kdo pije. Če se ne moreš nasloniti na starše, je to grozno hudo.

Mislite, da bi bilo bolje, če bi socialna služba ukrepala ter vas vzela staršem in dala rejnikom?
O tem vem premalo. Poznam  dekle, ki so jo nenehno jemali očetu, ona pa je vedno bežala od rejnikov in govorila, da grozno ravnajo z njo. Socialne službe so nujne, a vedno govorim, da je treba iti na kraj dogajanja, saj v pisarni ne moreš dobiti realne slike. Kot otrok sem nenehno sanjala o tem, da me bo nekdo vzel, tako neznosno potrebo sem imela po tem, da bi me imel kdo rad.

Pravite, da je po življenju v družini z alkoholom prišla še bolj grozljiva izkušnja. Kakšna?
Doživela sem še brutalno posilstvo; nato sem delala samomor, in to tak, da bi morala umreti in  sem še zdaj samo po čudežu živa. Potem so sledile še psihiatrične bolnišnice, ki so bile sploh travma vseh travm.

Tako slaba izkušnja?
Najprej sem zaznala, da psihiatrov otroštvo absolutno ne zanima, kar me je popolnoma šokiralo, saj mi je bilo kristalno jasno, iz česa izhajajo moje težave, stiske, tresenje, napadi panike in tesnobe. Prej nikoli nisem iskala pomoči, ker se mi zdi, da sem močna oseba, ampak po posilstvu temu sama nisem bila kos, ker je telo imelo svojo govorico. Ker se nisem mogla na nikogar obrniti, sem poiskala pomoč pri psihologih in psihiatrih, poleg tega pa sem takrat delala v proizvodnji in sem po posilstvu dobila le en teden bolniškega dopusta. Ko sem o svoji stiski začela govoriti psihiatrom, sem videla, da sem treščila v zid in da stroko otroštvo plaši. Mislim, da sploh niso sposobni pogovora. Ko sem kakemu psihiatru začela počasi pripovedovati o otroštvu, je gledal tako, kot da govorim, da so na mojem vrtu pristali marsovci.

Potem vam od psihiatrov ni pomagal popolnoma nihče?
Iz zdravstvene stroke ne, pozneje, ko sem se obrnila na plačljivo pomoč, pa. Na to poskušam gledati kritično, ker vsi nimajo te možnosti. Za svoje terapije sem zapravila toliko denarja, da ne vem, ali ne bi danes imela hiše, ampak to ni pošteno do otrok, ki niso popolnoma nič krivi. Včasih se mi zdi, da kot otrok ne potrebuješ ničesar drugega kot nekoga, ki te res posluša, in da začutiš, da te razume.

Kdaj je zgodba vašega življenja postala bolj optimistična?
Po zakonski terapiji, ko sem se naučila govoriti z možem. Jaz nisem znala funkcionirati in sem bila polna jeze. Ko so se mi rodili otroci, so moje težave začele prihajati na dan in nisem znala funkcionirati, ne kot žena ne kot ...

Kaj pa kot mama?
Upala sem, da dobro, sem pa na otroka nezavedno prenesla ogromno strahu. Mislim tudi, da sem jima vsilila veliko stvari, ki si jih mogoče sploh nista želela, da jima ja ne bi kaj manjkalo.

Ste kdaj delali iste napake kot starši?
Istih nikoli. Do otrok nisem bila nikoli nasilna. Ogromno se pogovarjam in si res zaupamo.

Kdo je Katarina Nadrag
Škofjeločanka, rojena leta 1972, se je morala do desetega leta bojevati z očetovim alkoholizmom in nasiljem. Ko se je oče odpovedal alkoholu, je sledil “zdrav” način življenja, v katerega je spadalo posiljevanje otrok s tekom, surovimi ribami in pitjem morske vode. Ko je minilo “zdravo” obdobje, je prišlo še obdobje Jehovovih prič, kar so mama in oče, ki zdaj živita na Hrvaškem, ter brat in sestra, s katerima nima več stikov, še danes. Knjige ni prebral nihče od njih. Katarina je pri 19 letih doživela še brutalen spolni napad – v Ljubljani jo je posilil priseljenec z območja nekdanje Jugoslavije, zaradi česar je poskušala storiti samomor, neuspelemu poskusu pa so sledile psihiatrične bolnišnice in vrsta zdravil.

Katarina ima zdaj dva otroka, 15-letnega Tima in 12-letnega Gala, in dela kot refleksoterapevtka, z možem Miho, s katerim je poročena že 17 let, pa živijo v Železnikih.