Begunci, ki so včeraj z vlakom iz Hrvaške prispeli v Dobovo in nato takoj z drugim vlakom nadaljevali pot, so na Šentilj prispeli nekaj po deseti uri.
"To so res begunci," pravi eden od vojakov ob dolgi koloni, ki se vije pred šotorom, kjer opravljajo registracijo. Pet, šest, osemčlanske družine, starši, otroci, babice, tete, strici ... Nekateri s torbo prtljage, drugi brez vsega.
Upajo, da so že v Avstriji
"Madam, is this Austria?" ("Gospa, je to Avstrija?") me vpraša manjša, simpatična ženska. Iz Sirije je, njena angleščina je popolna, govori tudi francosko. Hodila je v zasebne šole, se šolala v tujini in delala v farmaciji. "Po tem, ko smo prišli v Makedonijo, je bilo v redu," mi odgovori, ko jo vprašam, kako je bilo na poti. "Prej je bilo grozno. Dve uri plovbe na čolnu pa sta bili najhujši v mojem življenju."
"Grozne zgodbe pripovedujejo ti ljudje," pove vojak, ki bi moral ta teden odpotovati na misijo na Kosovo, vendar je moral zaradi begunske krize ostati v Sloveniji. "Sirci so mirni in prijazni, Afganistanci velikokrat nasilni. Se pa med begunci najde toliko različnih ljudi, tudi Indijci, Pakistanci, Kitajci, Afričani ..."
Dobra organizacija, strogost in red
Okoli enajstih v drugi del šotorišča pripelje pet avtobusov. Begunci so že registrirani, večina jih spi na avtobusih, postopoma jih začnejo spuščati v šotore, ki so jih pred tem očistili. Tako kot pri evidentiranju beguncev, tudi na spodnjem delu šotorišča vse poteka organizirano. Veliko je vojakov, manj policistov. Razmere so pod nadzorom, vlada red.
Prva ležišča v šotorih zasedejo mlajši samski moški, za večje družine ležišč začne zmanjkovati. Moški z oprtanim otrokom, še dvema otrokoma in nosečo ženo me sprašuje "Kaj naj naredimo? Počakamo?" Poleg mene stoji predstavnik civilne zaščite: "Če ni dovolj ležišč, bodo morali ležati na tleh," mi pravi.
Bosonog otrok z vročino
Eden od beguncev z otrokom v naročju sprašuje, kje je zdravnik. Otrok je bos, brez nogavic in čevljev, joče, oče pravi, da ima vročino. Napotijo ga k rdečemu šotoru, kjer je medicinska pomoč. Tam sta že dva starejša moška. Bruhata. "Večini pomagamo tukaj, kadar je kaj hujšega, jih napotimo v bolnišnico, vendar jih veliko tja noče, ker se bojijo, da bodo zgubili družino," povejo.
Zapustiva nastanitveni center in se odpraviva proti avstrijski meji, nekaj sto metrov nižje. Ura je ena. Spustiva se po hribu, mimo policistov in vojakov, v oblakih dima se rišejo obrisi ljudi.
V krogih sedijo na tleh, kurijo ogenj in se grejejo, mati pripravlja stekleničko z mlekom za otroka, drugi zaviti v spalne vreče in deke spijo na golih tleh. Bliže, kot sva avstrijski ograji, večja je množica. Iz nastanitvenega centra je čez dan proti Avstriji odšlo okoli 4800 beguncev, večino je Avstrija sprejela, nekaj sto jih je v hladni noči ostalo pred ograjo na nikogaršnji zemlji med Slovenijo in Avstrijo. Brez strehe, hrane, vode, stranišča.
Čakajo že osem ur
"Čakamo od petih popoldne, ne upamo si naprej, če se ograjo odprejo, množica tako pritisne, da bi nam poteptali otroke," pove moški ob ograji. "Tri otroke imam, včeraj smo 12 ur čakali na slovenski meji, danes čakamo tukaj. Ali naj na tej poti umremo?" "Kaj je narobe, zakaj so nas poslali sem, če je ograja zaprta," sprašuje drugi. Mlad moški z drevesa lomi veje, kmalu na ogenj ne bo več česa naložiti.
Avstrijci: zdravnika ni
K ograji pristopita visoki arabski dekleti, z zaskrbljenim obrazom, vendar mirno začneta razlagati, da potrebujeta pomoč za žensko, ki se komaj še drži na nogah. "Prosili smo avstrijske vojake, naj jo spustijo noter in ji pomagajo, pa pravijo, da nimajo zdravnika," razlagata.
Na pomoč slovenski zdravniki
"Kaj naj naredimo, naj kar čakamo?" Med množico ljudi je le nekaj avstrijskih vojakov, nikogar, ki bi pomagal. Dekleta ženski pomagajo priti do ograje, kjer se obnemogla sesede. Otrok, ki ga stiska v naročju, nemočno zajoka. "Če se onesvesti, bo lahko že prepozno," pravi slovenski vojak in po vezi kliče zdravnika v slovenski namestitveni center. "Prišli bodo do sem, takoj, ko bodo lahko," pove. Ko si malo oddahnemo, nadaljuje: "Ampak tukaj je vsaj še dvajset takih; prezeblih, izčrpanih, onemoglih." Nihče ne ve, koliko ur bodo še na prostem.
Na poti že nov vlak
Na telefonu preverim temperaturo. Šest stopinj kaže. Vidim novo sporočilo: na poti iz Dobove je nov vlak, 1064 ljudi je na njem. Kam jih bodo dali? Šotori so polni, treba jih bo sprazniti in proti Avstriji poslati tiste, ki so se vsaj malo spočili. Še enkrat se ozrem po množici, iz skupne, ki sedi ob graji, mi mahajo tri male deklice, trojčice kakih štirih let. Pomaham nazaj. "Deset dni že niso pošteno spale, pa so še vedno živahne," pravi njun oče. "Jutri bomo v Avstriji in potem v Nemčiji, samo toliko še zdržimo!"
sergeja.hadner@zurnal24.si
