"Možnost moralnega hazarda je velika"

Država je v zadnjih petih letih za pomoč podjetjem namenila 154 milijonov evrov. A po podatkih gospodarskega ministrstva (MGRT) sodeč so učinki teh pomoči borni. Po petih letih od prejema denarja namreč propade kar 56 odstotkov družb, ohrani pa se le okoli polovica zaposlitev.

"Za pomoč projektom v dobrih podjetjih obstaja velika verjetnost, da bi bili izvedeni v vsakem primeru, zato ni razloga za spodbude. Če pa gre za pomoč podjetjem, ki so se znašla v težavah, se izkaže, da jih večina v določenem obdobju po prejemu pomoči spet zaide v težave in končajo v stečaju," podatke komentira nekdanji gospodarski minister Matej Lahovnik. Na MGRT odgovarjajo, da so praviloma vse državne pomoči zavarovane s hipotekami na nepremičninah, in dodajajo, da vsaka družba, ki prejme pomoč, že v dveh letih poslovanja s plačanimi davki in prispevki proizvede pozitivne učinke.

Vpliv ima tudi politika

"Glede na to, kako velik delež ima država v gospodarskih družbah, ima zagotovo tudi politika pri državnih pomočeh pomembno besedo. Če so subvencije seznam želja, ki nastane po politični liniji, pa je ideja o pomoči že vnaprej obsojena na propad," pravi pravnik Borut Bratina, ki državi predlaga, naj več naredi za privabljanje skladov tveganega kapitala: "Če je pri spodbujanju gospodarstva v igri le javni denar, je nevarnost moralnega hazarda zelo velika. Če pa je zraven osebno tveganje, tveganje zasebnega kapitala, je možnost, da bo projekt uspel, veliko večja. Kdor bo v podjetje vložil lastna sredstva, bo dobro premislil, komu jih bo dal."

"Potreben je rez"

"Treba je narediti radikalen zasuk v gospodarski politiki, subvencije povsem odpraviti in jih ohranili le v delu, ki se nanaša na črpanje iz evropskih skladov. Gospodarstvu bi najbolj pomagali, če bi znižali davke in prispevke," dodaja Lahovnik.

Na MGRT pomoč upravičujejo tudi z vidika oportunitetnih stroškov. Pomoč je po njihovem mnenju učinkovita, če je nižja od stroškov, ki bi jih imel proračun s stečajem podjetja, saj se vanj ne bi več stekali davki in prispevki.

"To na kratki rok sicer drži, a država s tem podjetnikom sporoča, da se v skrajni sili po pomoč lahko zatečejo k državi. Podjetja bi seveda morali reševati lastniki, ki pa na drugi strani rešujejo sami sebe, tako da del denarnega toka preusmerijo na druge račune. Rezultat tega je, da imamo bogate lastnike propadlih podjetij," poudarja Lahovnik.