O prazničnem obdarovanju smo se pogovarjali s specialnim pedagogom in strokovnjakom za motnje vedenja in osebnosti Markom Juhantom.
Kako v današnjem svetu obdarovati otroka, da ne bomo hranili potrošniške praznine?
Otroci v času praznikov pogosto prejemajo darila na več mestih, obdarovani so tudi po šest ali sedemkrat. Zgodi se, da tako samo postavijo roke pred sabo in čakajo v smislu "Naslednji, prosim!" To se ne sme zgoditi, saj darila v tem primeru ne bodo nič vredna.
Najbolj enostavno za starše je, da se, če že mislijo, da morajo biti otroci trikrat obdarovani, dogovorijo, kje bo kateri od dobrih mož nosil darila. Lahko se recimo zmenijo, da bo Dedek Mraz darila prinesel doma, Miklavž pri eni babici, Božiček pa pri drugi.
Kakšna so primerna darila za otroke, kako jih izbiramo?
Pravo novoletno oziroma praznično darilo je tako, da ga otrok porabi. To pomeni, da ga dobesedno konzumira ali preraste. Izbiramo med štirimi kategorijami daril, otrok lahko dobi nekaj za pojest, nekaj za oblečt, nekaj za prebrat ali nekaj za se poigrat. Po tradiciji je Miklavž tisti, ki prinese nekaj za pojest in za oblečt - to so lahko rokavičke, v principu gre za malenkost, ki pripomore k temu, da so otroci dobro oblečeni in opremljeni.
"Izbiramo med štirimi kategorijami daril, otrok lahko dobi nekaj za pojest, nekaj za oblečt, nekaj za prebrat ali nekaj za se poigrat."
Sicer so najboljša, najbolj vredna darila doživetja. Vstopnica za neki dogodek je zelo praktično darilo, saj pomeni, da si bomo za otroka vzeli čas in bomo takrat z njim, starši skupaj ali vsaj eden od za otroka pomembnih odraslih. Doživetja dejansko pripomorejo k temu, da ima otrok nekaj od praznikov in se dogodka tudi spomni. Verjamem, da se vsakdo od nas večinoma za nazaj spominja doživetij in ne tega, kar smo dobili za darilo. Doživetja so najboljša izkušnja in ne dobiti boljši in naslednjič še boljši telefon.
Starejši otroci si za darilo pogosto željo denar. Je denar primerno darilo?
Načeloma denar ni najbolj pripravna stvar, a ga lahko podarimo v različnih oblikah. Če imamo najstnika, je darilo lahko vstopnica za neki koncert. Če imamo otroka, ki se zanima za računalništvo in igrice, je lahko darilo udeležba na dogodku, kakršnega smo nedavno imeli v Kranju, kjer se zberejo igralci in med sabo tekmujejo. Če otroku nekaj takega z denarjem omogočimo, damo darilu neko kvaliteto.
Če mu podarimo denar, mu ga podarimo pod pogojem, da je otrok naredil načrt in točno ve, kaj bo z denarjem naredil, mi pa njegov nakup podpiramo. Potem mu lahko namensko izročimo nekaj denarja. Na primer, otrok obiskuje glasbeno šolo in si želi električno kitaro. Zbral je določen znesek denarja in sedaj vse sorodstvo ve, da zbira preostanek ter prispeva zraven. To je podobno kot v primeru, ko ženin in nevesta odpreta knjigo mladoporočencev. Pod takšnimi pogoji sprejemam možnost darila v obliki denarja.
Otroci se včasih primerjajo med sabo. Kako naj se odzove starš na otrokove pripombe, da je Božiček njegovemu sošolcu prinesel veliko darila, na primer dober telefon, njemu pa ne?
Otroku lahko povemo, da imajo različne družine različne sisteme. V prvih družinah telefon prinese Miklavž ali Božiček, v drugih ga otrok dobi za rojstni dan, v tretjih ga otrok dobi šele, ko sam nekaj privarčuje, starši pa mu primaknejo preostanek. Kako je v posamezni družini, je odločitev staršev in sistema, ki ga uporabljajo.
"Doživetja so najboljša izkušnja in ne dobiti boljši in naslednjič še boljši telefon."
Če otrokom sistem, ki ga imajo, ni všeč, če mislijo, da bi tudi oni morali dobiti dober telefon za Božička, tako kot sošolec, je treba pogledati celo družino. V zakup je treba vzeti, kako funkcionira, koliko so starši doma, kako so urejeni odnosi - seveda, se z otroki pogovarjamo o tem, kar poznamo. Najbolj bogata darila otrokom dajejo starši, ki so najmanj doma oziroma so doma in imajo firmo, ne pa časa za otroka. Zaradi svoje slabe vesti plačujejo draga darila. Otrok ima materialno vsega dovolj, a je še vedno nesrečen.
Kako dolgo otroci verjamejo v Božička? Kdaj in kako jim razložiti, da Božiček in Dedek Mraz ne obstajata?
Otroci različno dolgo verjamejo, odvisno od pogovorov. Vedno sledi malo razočaranja, ko ugotovijo, da to ni res. Ko otrok izve, je dobro, da ga vključimo in rečemo: "Zdaj boš pa moj pomočnik." Otrok naj pomaga nabirat darila, lahko pove za brata, kaj si on želi, če mi dobro ne vemo. A pomembno je, da ne sodeluje pri zavijanju - to mora ostati presenečenje. Dobro je, da se gremo družinsko igro in starši skrijejo darila, otroci jih poskušajo najti, a jih ne najdejo. To ima svoj čar.
Otroka vsekakor ne obveščamo in mu ne govorimo, zakaj verjame ali kako je neumen, da ne verjame. V takem primeru se lahko staršem zgodi, če so recimo verni, da pridejo otroci naslednji dan in vprašajo, ali je tako kot z Miklavžem, tudi z bogom - ali je tudi bog umišljeno bitje. Treba je biti previden in ne razkrivati preveč - nekaj skrivnostnosti mora osati, to je čar otroštva.
Poleg novoletnih praznikov otroci prejemajo darila tudi za rojstni dan, od domačih in na rojstnodnevnih zabavah, ki so postale tržna niša …
Prirejanje otroških zabav je modno. To ni nekaj, kar bi otroci potrebovali. Otroške zabave potrebujejo starši, da pokažejo svoj status. Poleg tega je bolj enostavno plačati zabavo, kot organizirati, kuhati, pripravljati, urejati, skrbeti za varnost in na koncu pospravljati. Če greste v McDonald's, za vse poskrbijo oni.
"Otroško zabavo je treba organizirati doma."
Otroško zabavo je treba organizirati doma. To je pravo, ker se morajo otroci v tem primeru drugače obnašati, kot se obnašajo zunaj, odpade pa tudi tekmovanje, kaj bo kdo omogočil otrokom. Poleg tega naj ima otrok na zabavi toliko udeležencev, kolikor ima let. Sedemletnik, ki ima dva brata, naj tako povabi še štiri prijatelje in to je dovolj. Drugače ne obvlada, ni možnosti za dovolj komunikacije med njimi.
Dvanajstletni otrok lahko domov povabi dva najboljša prijatelja. Malo se poigrajo, kaj dobrega pojedo, gredo na računalnik nekaj pogledat in to je to.
Govorila sva o darilih in denarju. Kako pa je v primeru, ko recimo stari starši dajo otroku denar, ker jim je prinesel drva?
Če gredo pomagat starim staršem in ti z velikim veseljem dajo nekaj denarja, je to nagrada. Nagrado, če je majčkena, otroci lahko porabijo, če je večja, je prav, da del nagrade privarčuje.
Kaj pa žepnina in plačevanje za gospodinjska opravila?
Namen žepnine je, da se otrok nauči ravnati z denarjem. Treba jo je dajati tedensko, ne mesečno, saj dobi v tem primeru otok le 12 izkušenj letno, kar je premalo.
Žepnina in plačilo domačih opravil nimata nič skupnega. Lahko jim za domača opravila plačamo, če je namen tega, da ugotovijo, kakšna je realna cena dela. Otrok je recimo star deset, dvanajst let in reče, da bi rad nekaj zaslužil. Skupaj z njim pogledamo, koliko je plačan človek, ki neko delo, recimo čiščenje, opravlja, in otroku toliko za opravljeno delo plačamo. Ampak, to je namenjeno za uvid, samo za določena opravila in za določen čas.
"Pravo mesto žepnine je, da je neodvisna od otrokove pridnosti."
Sicer se gospodinjska opravila ne plačujejo, kot mož ne plača ženi za opravljeno in obratno, tako je tudi otrokova dolžnost, da pripomore h kakovosti družinskega življenja.
Pri žepnini je pomembno, da ga otrok nekaj prihrani. Ne zato, da bi postal stiskač, ampak zato, da si omogoči stvari, ki jih ne bi mogel nabaviti, če ne bi varčeval. To je izkušnja.
Ali naj bo žepnina povezana s tem, da sodeluje pri gospodinjstvu?
Ne. Pravo mesto žepnine je, da je neodvisna od otrokove pridnosti. Drugo pa so nagrade, vendar je za nagrade pomembno, da ni jasno, kdaj pride in v kakšni višini. Če lahko otrok izračuna, kdaj pride in v kakšni višini, to ni nagrada, ampak plača. Ni prav, da se te reči med sabo mešajo.
Si želite, da bi našli žensko za eno noč? Obiščite = = > www.3xDate.top
Naredil bom 86 evrov na uro od doma. Bil sem šokiran, ko je moj sosed rekel, da je povprecje 95 dolarjev, vendar vidim, kako to pocne zdaj. Zdaj imam toliko svobode, ko sem sam lastnik. obišcite >>>>>> www.Cash72.Com
Vsi ti prazniki so izgubili svoj smisel. Res verjamem, da so eni prav žalostni ker ne morejo nuditi otrokom vsega v kar jih sili okolje. Vse smo skomercializirali. Dejstvo pa je, da je tu glavna vloga staršev.