Nekateri starši se bojijo, da bodo otroku s skrivanjem resnice naredili škodo in jih spremenili v lahkoverneže. Dejstvo pa je, da tudi zelo majhni otroci dobro razlikujejo med domišljijo in resničnostjo. “S tem, ko se otroci pretvarjajo, da je nekaj resnično, si na nek način predstavljajo, kakšna bi bila lahko realnost. To pa je pomembna sposobnost z vidika evolucije,” pojasnjuje ugledna psihologinja Alison Gopnik.
S tem, ko si otroci belijo glavo, kako lahko dobri mož v eni noči obdari vse otroke s tega planeta, trenirajo svoje možgane. Reštive iščejo na enak način, kot jih bodo morda nekoč za reševanje kakšnega pomembnega znanstvenega problema.
Gre za laganje?
Morda nekateri resnicoljubni starši čutijo krivdo, ker lažejo svojim otrokom. Nikar, saj v resnici ne gre za pravo laž. Psihologinja z Univerze v Teksasu Jacqueline Wooleey pravi, da s tem otroke spodbujamo, da sodelujejo v zgodbi z Božičkom.
Seveda obstajajo tudi drugačna mnenja. Profesor filozofije David Kyle Johnson denimo meni, da je Božiček nepotrebna laž, ki pri otroku zmanjšuje zaupanje v odrasle. Po njegovem mnenju lahko kasnejše odkritje resnice, da Božička v resnici sploh ni, privede celo do travm pri otroku.
Psiholog Carole Slotterback je možnosti za travmo raziskoval z intervjuji svojih študentov. Ob ugotovitvi, da Božiček ne obstaja, je travmo doživela le ena deklica, ampak najbrž zaradi samega načina, kako je to izvedela. Njen oče ji je namreč nekega dne preprosto rekel, da Božiček ne obstaja, ker je imel srčni infarkt in je umrl.
Do kakašne starosti otroci res verjamejo?
Do petega leta starosti otroci ponavadi brezpogojno verjamejo v Božička in dedka Mraza. Pri sedmih letih mnogi že dvomijo, pri devetih pa večina otrok ne verjame več.
Ponavadi do razkritja, da Božiček in dedek Mraz ne obstajata, ne pride v trenutku. Če otrok zasači starša, kako zavijata darila in jih nosita pod jelko, gre ponavadi le za potrditev njegovih domnev, da je vse skupaj res le izmišljeno. Če pa jih zasači majhen otrok, ki v dobrega moža brezpogojno verjame, bo vanj ponavadi verjel še naprej.
Odkritje ponavadi prizadene bolj starše, kot otroke, sta ugotovila dva strokovnjaka, ki sta sledila 52-im primerom, ko so otroci zasačili starše. Otroci so se praviloma odzvali pozitivno, nekateri so bili za kratek čas “dramatični” a so dejstvo kmalu pozitivno sprejeli. Starši so bili po drugi strani žalostni, saj so tudi sami uživali v skrivanju, skrivnosti in magičnosti praznikov.
Otroci bodo začeli v določeni točki dvomiti in se spraševati, kako uspe Božičku ali dedku Mrazu tako hitro obdarovati toliko otrok. Ko začne dvomiti, mu lahko pomagate z odkrivanjem in mu podate kakšen namig pri odkrivanju. Če bo sam prišel do resnice, bo to njegova mala zmaga in bo zaradi tega vesel in ne razočaran.
anja.scuka@zurnal24.si
Živeti pomeni igrati vloge. Naj se otroci sami naučijo da je smiselno živeti zgodbo in s tem imet nek smisel življenja. Življenje je zgodba. Če nimaš zgodbe si tak kot živi mrtvec. Naj sami pogruntajo kaj je res pa kaj… ...prikaži več ni. Pa naj sami presodjo če bodo v tej igri igrali ali proti njej protestirali.
Ha, ha, ... se strinjam, da je največji stres pravzaprav za starše, vsaj tiste, ki so uživali v pripravljanju presenečenj. Meni osebno sicer še vedno božič in Božiček, Miklavž, ... ne pomenijo nič, do konca dni mi bo vse Novo… ...prikaži več leto in Dedek mraz. Edino kot atesti in racionalist sem vedno imel kanček slabe vesti zaradi laganja, kot je pri religiji, ... po drugi strani pa je tudi res, da sta tako Božiček kot Dedek mraz vedno dobra, ne obstojata otrok na večni pekel samo zato, ker ne bi hoteli verovati vanju, ne pripravita očeta tako daleč, da v dokaz svoje verske predanosti (blaznosti) že nastavi nož na vrat svojemu otroku in ga "dobri" bog ustavi sekundo prej, ... itn itn ... In po drugi strani je to dobra prilika za razložit otroku vzporednice.