"Vsakoletni projekt nameravamo razširiti v želji, da se čim več starostnikom nariše nasmeh na obraz in prižge iskrice v očeh. Cilj je zbrati 21 tisoč prazničnih voščil za 21 tisoč starejših, ki bivajo v domovih in centrih za starejše po Sloveniji, predvsem bodo tega veseli tisti, ki nimajo svojcev, pogostih obiskov ali pa v njihov nabiralnik pristanejo zgolj položnice in reklame. Letos je lahko z vašo pomočjo,
srčnostjo in kreativnostjo drugače," opisuje vodja projekta "Mala pozornost za veliko veselje" Ana Petrič.
Vse, kar vas prosim je, da napišete kratko pismo ali voščilnico z lepimi željami in pozitivnimi mislimi. Pomembno je, da je napisano na
roke, črke pa morajo biti dovolj velike in berljive. Na voščilnico lahko še kaj prilepite ali narišite. Ana Petrič
Pismo pošljite na ''MALA POZORNOST ZA VELIKO VESELJE'' - Ana Petrič, DEOS Center starejših Notranje Gorice, Gmajna 7, 1357 Notranje Gorice, na hrbtno stran pa zapišite pošiljatelja (sebe). Vsako pismo bodo pogledali, vložili v kuverto ter nanjo napisali ime in priimek enega izmed stanovalcev. "Prav vsako bo izročeno stanovalki ali stanovalcu v njegovi sobi (v našem centru in tudi drugih centrih ter domovih), po potrebi prebrano in prilepljeno na steno. Lahko mi verjamete, da bo to nekaj izredno lepega in globokega, saj starejši v času napredka tehnologije dobivajo vse manj pisem in voščil, marsikdo pa nima nikogar, od katerega bi lahko kaj prejel," zagotavlja Ana.
Letošnje leto je že tako težko - starostniki so bili deležni izolacije, odtegnitve obiskov, strahu in stiske. Prepričana sem, da je lahko sodelovanje v tem projektu najmanj, kar lahko storimo zanje. Hkrati pa se v tem času povežemo s svojimi družinami, skupaj preživimo kvaliteten čas in ustvarjamo. Za starostnike, za upanje in za veliko veselja! Ana Petrič
Kako ste prišli na idejo o projektu?
Spomnila sem se na svojo babico, kako je bila vesela, ko je v prazničnem času dobila v poštni nabiralnik tudi kakšno lepo kartico ali pismo. To je bilo potem še celo leto zataknjeno v kuhinjski vitrini. Živimo v času hitrega napredka tehnologije - mlajši si pošljemo sporočilo, elektronsko pošto, na vrednost in čar pisane besede pa pozabimo. Zato se mi zdi projekt »Mala pozornost za veliko veselje« pomemben.
Poleg tega je dobrodošlo že, če dobiš kaj drugega razen položnic in reklam. Pogrešam prava, na roko napisana pisma. Verjamem, da je letos ta projekt še toliko bolj pomemben, ker so fizični stiki odsvetovani. In prav zato moramo ubirati vse druge načine, da naši najdražji ne bodo mislili, da smo nanje pozabili.
Res je. Prvi dve leti smo to počeli zaposleni v DEOS Centru starejših Notranje Gorice samo za naše stanovalce. Potem se mi je zdelo dobro in lepo, da povabimo lokalno skupnost in širšo javnost. Odziv je bil dober. Prejemali smo čudovite zapise posameznikov, družin, skupin, tudi iz vrtcev in šol. Zelo ganljivo je bilo prebirati spodbudne besede, polne upanja in podpore. Voščila so bila prave umetnine, lepo okrašena, lično narejena.
Ste vsako leto dosegli cilj 21.000 pisem?
Lani smo najprej zastavili pet tisoč voščil, pisem in jih zbrali šest tisoč. Zato je padla odločitev, da jih pošljemo v 120 socialno varstvenih zavodov (domov, centrov, kombiniranih). V vsakega po 50 za tiste, ki morda nimajo nikogar ali bi bili takega pisma izredno veseli. Letos sem si rekla, da je morda pravi trenutek, da poizkusimo zbrati voščila prav za vse stanovalce vseh slovenskih socialno-varstvenih zavodov. Stanovalcev je skoraj 21.000 in vem, da se sliši ogromno, vendar še kar verjamem v srčnost dobrih ljudi.
Kako vam to uspe, saj je kar velik zalogaj. Koliko časa vam vzame ta projekt?
Uspe mi s pomočjo mojih sodelavk. Lani so mi zelo pomagale s pregledovanjem, sortiranjem in pakiranjem. Projekt ne vzame veliko časa, ker se skoraj mesec dni samo zbira. Potem sta ključna dva dneva dela, ampak vse se obrestuje. Ko vidiš to veselje, presenečenje starostnika, ki ni pričakoval, da se bo kdo nanj spomnil, solze ob branju zapisanega, je neprecenljivo.
Je kakšen dogodek, ki vas je posebej ganil in se ga spominjate s toplino v srcu?
Lani me je prav posebej ganil dogodek, ko so naše gospe sedele v kavarni in se pogovarjale o projektu. Prejele so vsaka svoje voščilo. To je bilo tako čustveno, da ni mogoče ubesediti. Nekatere so ga pospravile, da je bil samo za jih. Po licih so jim stekle solze. Ena izmed njih pa je prebrala ganljivo pismo od gospe, kateri je pred kratkim umrla mama. Zapisala ji je, da se je odločila, da piše njej, ker svoje mame nima več. Mislim, da si še vedno dopisujeta. Podobna zgodba je bila, ko je hči starostnice, katera je prejela pismo, kontaktirala dijaka srednje strojne šole iz Novega Mesta. Bil je čisto presenečen in ravno to je tistom, kar dela projekt poseben. Gre za povezovanje, medgeneracijsko sodelovanje, solidarnost, drobno pozornost katera ima velik in pozitiven vpliv. Zato srčno upam, da nam tudi letos uspe.
anja.scuka@zurnal24.si
