Zdravstveni paradoks

Rad bi delal več, izkoristite me!, pravi Ardebili. Nevrokirurg, ki med bolniki uživa veliko zaupanje, se je že drugič znašel pod internim nadzorom. Prvič zaradi vprašanja privilegiranosti, saj je Zidarju operiral hrbtenico takoj, ko se je oglasil v UKC. Tokrat pa zato, ker so bolnici trikrat odpovedali operacijo. Zakaj? Nadzor bo pokazal, kaj se skriva v ozadju, in spet opral njegovo ime ter prst uperil drugam ali pa opozoril na še en primer preskakovanja čakalnih vrst. A očitno je vsaj še nekaj narobe. Ardebili že nekaj časa poudarja, da bi rad delal več, na drugi strani pa na stotine bolnikov čaka na operacijo. Čeprav si oba pola želita isto, se nekje na polovici nista srečala.


Reforma. Je nujna. In kaj nas čaka? Še bolj omejena finančna sredstva? Mar to pomeni, da bo Ardebili namesto enkrat na teden operiral le vsakih deset dni? Bo nanj namesto 350 čakalo 500 bolnikov? Namesto da bi kirurge, ki želijo operirati, uvažali, bodo zaradi skromnejših sredstev v operacijskih dvoranah navzoči še manj. In kaj to pomeni za bolnike, ki nujno potrebujejo operacijo?

Eno je, če se odrečemo novemu železniškemu tiru – a zakaj bi se morali zdravju? Nekaj rezerve je verjetno v razporejanju sredstev med programi, v reorganizaciji znotraj zdravstvenih enot in premestitvi bolnikov na manj obremenjene centre. A pri reformiranju ne bi smeli pozabiti na Ardebilija in njemu podobne. Na takšne, ki želijo delati več. Upam, da jih varčevanje ne bo prisililo, da bi delali manj.