Sistem protipoplavnih ukrepov je zbirokratiziran, postopki sanacije dolgotrajni, zakonski akti neusklajeni, načrti brez strokovne podpore, nedodelani, opozarjajo strokovnjaki
Računsko sodišče je z revizijo o učinkovitosti rabe evropskih sredstev za poplavno varnost udarilo medtem, ko so vode to jesen hujše razdejanje povzročile že tretjič. Ugotovitve so bizarne, najbolj izstopa ta, da sta ministrstvo za okolje in prostor ter Agencija za okolje, protipoplavne ukrepe z evropskimi sredstvi izvajala tudi na območjih, ki sploh ne veljajo za posebej ogrožena. Zakaj? Zato, ker so ukrepali brez celovitih hidroloških študij in ker so ukrepali lahko le tam, kjer so že bili sprejeti prostorski akti in druga dokumentacija. Računsko sodišče ugotavlja tudi, da so bili projekti v času med 2007 in 2013 izpeljani vsebinsko in časovno neučinkovito, še bolj zaskrbljujoče pa je ugotovitev, da so brez pravih strokovnih podlag projekti za obdobje do leta 2020. Ob slabi kurativi torej še slabša preventiva. Nekdo bi moral udariti po mizi!
Vlada Mira Cerarja je delovno skupino zadolžila, da nabor najnujnejših ukrepov, ki bi jih lahko izvedli v prvi polovici prihodnjega leta, pripravi do konca meseca. Na ministrstvu za okolje so izračunali, da bi za protipoplavno zaščito potrebovali 600 milijonov evrov. Vsakoletna škoda poplav znaša okoli 150 milijonov evrov, denar bi bil tako povrnjen v štirih letih. Kolikšen del teh sredstev gre na račun nespametnih gradenj, s katerimi smo vodi jemali pot, ni znano. Voda potrebuje svoj prostor, sicer si ga bo vzela sama.