Virtualna megla vs. realni problemi

Če pogledamo udeležbo na volitvah, je več kot očitno, da med oblastniki in prebivalci vlada odtujeno razmerje. Ljudje imajo občutek, da jih politiki opazijo le pred volitvami, nato pa štiri leta delajo kar hočejo. Podobno realnost odseva Twitter, kjer politiki, ne vsi, a večina, intenzivno tvitajo le v predvolilnem času. Številni vidijo prednost v tako imenovani e-demokraciji, kjer državljane sprašujejo o zakonih in rešitvah. Bolj kot mnenje pa bi jih seveda zanimala potrditev zakonov, ki jih tako ali tako pripravljajo ozki elitni krogi – ti pa praviloma ne delujejo v korist večine. Verjetno bi bilo komuniciranje z državljani tako zgolj vljudnostno – zgolj piarovsko. Povsem drugačno pa je selektivno komuniciranje z novinarji, ki ga na Twitterju uporablja premier Janša, saj je številne predstavnike sedme sile, ki mu niso po godu (tudi enega od piscev tega komentarja), na mikroblogerskem omrežju blokiral.

Sodobna igra. Ministri na Twitterju s kršenjem klasičnih pravil igre sindikate razumljivo spravljajo ob pamet. V resnici gre seveda le za prvovrstne trike političnega preigravanja. To, kar je na prvi pogled videti kot nenadzorovano pisanje po spletu, ima dvojno vlogo. Po eni strani s tem med dolgotrajnimi pogajanji sindikate dodatno spravljajo ob živce in si pri pogajanjih pridobivajo majhno, a pomembno prednost. Po drugi strani pa zmagujejo na javni fronti, saj se javnost bolj kot z varčevalnimi ukrepi, ki bodo prizadeli številne ljudi, ukvarja s tviti. Ti bodo kmalu pozabljeni. Pas pa bo za marsikoga zategnjen do te mere, da ne bo mogel več dihati.