V kraljestvu lubadarja

Pred kratkim sem se vozila po eni od verjetno najlepših dolin v državi. Gredice so bile pripravljene na semena, okoli hiš je bilo pospravljeno kot na cvetno nedeljo, na travnikih pa so bili nagrmadeni ogromni kupi sveže hlodovine. Na koncu Slovenije, kjer je prebivalstva malo, prav tako služb, so kmetje sanacijo gozda vzeli resno in na več ovinkih zavite ceste iz gozda hiteli pospravljat les. Tudi sicer so hitro sanacijo, vsaj kot kaže statistika, najbolj resno vzeli zasebni lastniki gozdov.


Bogastvo. Država ima v lasti okoli 15 odstotkov od vsega v februarski ujmi poškodovanega gozda, hkrati pa je lastnica okoli 20 odstotkov vsega gozda v državi. Na eni od nedavnih vladnih tiskovnih konferenc je kmetijski minister Dejan Židan potarnal, da je škoda, da ni gozdov državni lasti še več. Zaradi lažjega upravljanja z njimi bo zdaj država ustanovila Slovenske gozdove, a po prvih statistikah nisem prepričana, da bo novo podjetje z gozdom res upravljalo bolje kot zasebni lastniki. Če država sama zapove, da morajo biti poškodovani iglavci iz gozda odstranjeni do 15. maja, bi bilo logično, da se tega drži vsaj pri svojih drevesih in pozove koncesionarje, ki zdaj upravljajo z njimi, naj državni gozd urgentno pospravijo. A do zdaj so iz državnih gozdov pospravili le skromnih šest odstotkov poškodovanih iglavcev, kar je bistveno manj, kot je uspelo zasebnim lastnikom. Koncesionarjem se pogodbe iztečejo leta 2016, a smrekovino v njih, ki se zdaj še edina dobro prodaja, bo do takrat že pojedel lubadar.