Da je z eno nogo na političnem parketu, z drugo pa med univezitetnimi zidovi tako veliko politikov predavateljev, malo preseneča. Da so predavatelji pogosti med ministri in državnimi sekretarji, je še nekako razumljivo. Vodilni politični kadri se pač pogosto iščejo med strokovnjaki. Večje vprašanje je, zakaj potem, ko prestopijo v aktivno politiko, svojih funkcij na fakultetah ne zapustijo. Težko je verjeti, da lahko dobro opravljajo obe službi. Posledično so na fakultetah navzoči in študentom na voljo le redko. Težko si je tudi predstavljati, kako je lahko njihovo znanstveno delo avtonomno, če je obremenjeno s političnimi agendami.
Usluge. Denarja za visoko šolstvo je v Sloveniji premalo, zato so si fakultete v laseh zaradi financiranja njihovih programov. Predstavniki fakultet na pomembnih mestih blizu oblasti lahko zato veliko pripomorejo, da se tehtnica v zakulisnem puljenju denarja prevesi v to ali ono smer. Pa če zasedajo vodilna mesta na fakulteti ali ne. Najbrž si ljubljanska univerza prav zato ne prizadeva preveč, da bi prečistila svoje vrste. Etični kodeks je napisan tako ohlapno, da v resnici služi zgolj deklarativnemu izgovarjanju, da je univerza poskrbela, da se politika v njeno delovanje ne vmešava. Čeprav se upravičeno pritožujejo, da jim avtonomijo kratijo politiki od zunaj, se ne moremo izogniti vtisu, da pritiski prihajajo tudi iz njihovih vrst. Zato ni presenetljivo, da se univerza na točkah, kjer politika s komercializacijo izobraževanja to dela dostopno le za bogate, nikoli ne postavi na stran delavcev in študentov.
