Mešanje zasebnikov v storitve, ki jih opravlja javni sektor, je vse bolj prisotno. Poznamo zasebne fakultete, zdravniške ambulante, pa vrtce in domove za starejše. To je problematično, ko so te storitve financirane iz javnega denarja. Kot za večino storitev znotraj javnega sektorja bi bilo smiselno z dodatnimi sredstvi okrepiti tudi poučevanje slovenščine kot drugega jezika. A namesto da bi krepila obstoječ javni program, ki poteka utečeno, redno in z učitelji, ki otroke in njihove potrebe najbolj poznajo, bo država sredstva za isto dejavnost namenila zasebnikom. Ti bodo namesto celoletnega dela otrokom verjetno lahko ponudili le nekaj delavnic. V praksi podeljena sredstva zasebniku verjetno tudi ne bodo omogočila izvajanje delavnic po vseh šolah. To učence posledično postavlja v neenakopraven dostop do znanja, saj je odločitev za dejavnost prepuščena vprašanju logistike ali interesa vodstva šol. Ravno v konsistentni enaki obravnavi vseh pa je smisel zagotavljanja javnega šolstva.
Opozorilo. Res je, da bo ministrtsvo za kulturo na razpisu podelilo le malo sredstev. Drži tudi, da se je v zadnjih letih organiziranje delavnic s strani nevladnega sektorja in zasebnikov na javnih šolah precej razpaslo. Dokler gre za dodatne vsebine, ki znotraj javnega programa (žal) nimajo mesta, v tem ni večjih težav. A ko se eksplicitno poskuša podvajati program, ki že obstaja, je na to potrebno opozoriti. Preden pride do resnega vdora zasebnega kapitala in praks v javno šolstvo.
