Da so študentske organizacije in njihovi predstavniki mali politiki, ni floskula. Tako kot se premier Borut Pahor ubada z vedno novim sestavljanjem (ali bolj rečeno – krpanjem) svoje vlade, se nekaj podobnega, a malo manj pred očmi javnosti, dogaja tudi v študentskih organizacijah.
Pahorjevi realni problemi so na ulicah, v domovih, šolah, gospodarstvu. Tam, kjer ljudje izgubljajo delovna mesta, podjetja propadajo ali so vrste za zdravniške posege. Vlada pa se mora, žal, ukvarjati z lastnim obstojem in obstankom. Kdo bo začasni minister katerega ministrstva, kdo bo pozneje “resnični” minister, kdaj bo zaupnica, na kaj bo vezana, ali bo izglasovana. Upamo in verjamemo lahko le, da ljudje na ministrstvih še vedno delajo tudi konkretne stvari.
Študenti
Podobno verjamemo in upamo za strokovne službe študentskih organizacij, aktiviste, študentske svetovalnice ... Kajti realni problemi, ki naj bi jih reševalo študentsko predstavništvo, se dogajajo v študentskih domovih, kjer je premalo postelj, kjer posteljo dobijo nekaj mesecev pozneje kot papirnato odločbo in kjer absolventi letijo iz študentskih sob. Predsedstva študentskih organizacij (študentski pahorji), ponekod njihovi direktorji ali sekretarji ter študentski zbori (študentski dvojniki državnega zbora) namreč nastavljajo vedno nove namestnike, čakajo na iztek tega ali onega mandata ali pa se na vse kriplje trudijo, da ne bi postali pravne osebe javnega prava.
