Sinovi in hčere – najboljši uslužbenci

Da je v Sloveniji nemogoče dobiti službo brez sorodstvenih, političnih ali prijateljskih povezav, je javna skrivnost. Zaposlitev sina visoke uradnice ministrstva za delo Damjane Košir na zavodu za zaposlovanje tako ni nič nenavadnega, vendar zato ni nič manj sporna. Če ne drugega, kaže na to, kako se to v Sloveniji dela.

Ustanova – in to zavod za zaposlovanje (!) – skrije razpis, da je bil Košir lahko edini kandidat. V evidenci brezposelnih namreč čaka še na stotine sposobnih pravnikov, sociologov, družboslovcev in drugih, ki nimajo Mame ali Očeta na pomembni funkciji, se jih pa po navadi na takšne razpise usuje množica.

Druga nenavadnost je ta, da zavod razpisa ni razveljavil, ko se jim je za službo prijavil le en kandidat. V njihovem interesu bi moralo namreč biti, da lahko izbirajo med najboljšimi in ne med edinim prijavljenim. Dokazano pa javne ustanove izbirajo kandidate takrat, kadar ni treba. Minister za delo Ivan Svetlik je denimo pred meseci zahteval ponovitev razpisa za mesto glavnega inšpektorja za delo, čeprav so bili med sedmimi prijavljenimi kandidati kar trije, ki so izpolnjevali pogoje. Imeli so pač eno napako – niso bili "naši".

Koširju poleg vsega lahko pripišemo, da je zaposlitev v javnem sektorju, resda povsem zakonito, nastopil zgolj s študentskimi izkušnjami. Tudi za te vemo, da si jih kandidati na razpisih v gospodarstvu lahko nekam zataknejo!

Botri. Pa veste, kaj je najbolj ogabno? Da bo Koširjev sin zdaj svetoval brezposelnim, kako dobiti službo. Jim bo posodil Mamo?