Sindikati zavračajo zmage na pladnju

Na SCT je takih zgodb, kot je zgodba delavca Vitomirja Milankovića, ki mu podjetje ni v celoti plačevalo socialnih prispevkov, še mnogo. To so nam potrdili tako Milanković kot tudi sindikalisti. Eden od njih nam je celo pojasnil, da se s tovrstno težavo spopadajo vsi tisti terenski delavci, ki imajo veliko nadur. Kajti tudi od nadur je treba plačati prispevke. Tu pa nastane težava: kjer bi bili vplačani prispevki za delavca neobičajno visoki, bi bil to lahko alarm za vse pristojne institucije, da nadure presegajo zakonsko dovoljeno mejo. Zato delodajalci nadure skrivajo tudi z neplačevanjem prispevkov. Po zakonu namreč delavec lahko doseže največ 230 nadur na leto, praksa pa, vsaj v gradbeništvu, običajno presega dovoljeno kvoto, ker se sezona zaradi spremenjenih podnebnih razmer in novih materialov ne ustavi več niti pozimi. In to – očitno – vedo tudi sindikalisti, pa ne ukrepajo. 


Nespametno varčevanje.
Pretekli teden, ko smo v Žurnalu24 razkrili, da so v petih letih proti delodajalcem zaradi neplačevanja prispevkov vložili le devet kazenskih ovadb, so s prstom pokazali na delavce, češ da se ne želijo izpostavljati na sodišču. A tudi v primerih, kot je Milankovićev, ta z izpostavljanjem nima nikakršnih težav in je tožbo predlagal celo sam, niso želeli zgrabiti bika za roge. Delček sindikalnega denarja bi za pravico lahko žrtvovali vsaj takrat, ko tudi sami vedo, da bi bila bitka z delodajalcem že vnaprej dobljena. Zagotovo bi bila to boljša, uspešnejša in cenejša reklama kot pa na tisoče demonstracij.