"No, moj avto bi zagotovo z lahkoto spravil v prtljažnik ene od teh sindikalnih limuzin," je sledila ena od šal, ki so ob tem padale na parkirišču z vozili sindikalistov.
Verjetno sicer bolj po naključju, ampak svoje jeklene konjičke so celo parkirali po velikosti in od najdražjih do cenejših v vsako vrsto. Spet najbrž zgolj naključno, a z dražjimi in večjimi vozili so se pripeljali tisti, ki sindikate vodijo najdlje.
Premoženje. Nedavno so bili sindikalisti javno pozvani, naj pokažejo svoje bančne in zemljiškoknjižne izpiske, prometna dovoljenja za svoja vozila, skratka vse, kar dokazuje, koliko premoženja imajo. A niti polovica od njih se ni opogumila in razkrila svojega premoženja. Vsi pa so menda to kadarkoli pripravljeni razkriti članom sindikata, ki ga vodijo.
No, če vprašate člane kateregakoli sindikata, le redkokdo ve, koliko premorejo njihovi sindikalni šefi. A celo med samimi sindikalisti že dolgo neuradno letijo očitki na račun tistih, ki so sindikalni šefi že od nekdaj. Ker se morajo menda njihovi mlajši kolegi precej bolj dokazovati.
Predvsem pa nenehno dokazovati nasprotnikom iz vlade in delavskim šefom, da se zares borijo za boljše plače. In zato celo pristanejo na to, da je njihova nagrada za ta boj minimalna. Ob vsem tem pa morajo še popraviti vtis, ki je veljal desetletja.
Da imamo sindikate za to, da delavci hodijo na piknik za Savo in da njihovi otroci dobijo igračo od sindikalnega dedka Mraza. Iz mamine članarine, seveda.
