Še vedno se spomnim tiskovne konference, na kateri je sedanji predsednik vlade Janez Janša, takrat kot opozicijski prvak, razlagal, da pokojninska reforma morda sploh ne bo potrebna, saj teza o podaljševanju delovne dobe "izključuje povečanje produktivnosti, tehnološki razvoj in napredek".
Vlada je odšla in prišla je nova. V vladno palačo se je prebila tudi z obljubo o zmanjševanju javnega dolga, za katerega so krivili (le) Pahorjevo vlado. Ukrepi so danes na mizi in skoraj nikomur niso všeč. So ostri, do nekaterih socialnih skupin brutalni in bodo po vseh parametrih najbolj prizadeli srednji sloj. Sedanja vlada pa uporablja pri njihovi predstavitvi podobno retoriko, kot jo je pred dobrim letom uporabljala Pahorjeva. Ni kaj dosti drugače, če o žuganju iz Bruslja, nadaljnjem padcu bonitetnih ocen in dražjih posojilih za Slovenijo govori Pahor ali Janša.
Pa vendar je razlika. Izgubili smo eno leto. Ta teden je prišla iz državnega sveta pobuda, da bi sprejeli na referendumih zavrnjena zakona o preprečevanju dela na črno in o malem delu. In danes se vsi zavedamo, da bo treba zategniti pas. Karl Erjavec tako še ni stopil na govorniški oder ter govoril o zmanjševanju pravic upokojencem in izginjanju socialne države. Najglasneje govorijo številke, ki jim lani ni želel prisluhniti niti Janša. Čeprav se ne strinjam z vsemi varčevalnimi ukrepi, ne morem reči, da nam ni treba varčevati pri izdatkih, ker bomo tako pridno delali, da bomo povečali prihodke. V tem primeru lahko izgubimo še eno leto.
