Pred kratkim sta znanca v enem od avstrijskih nakupovalnih središč doživela, da so se v sekundi zapahnila vhodna in izhodna vrata trgovine, ki sta jo zapuščala. Bila pa sta ena od redkih nakupovalcev, ki jih je ob tem zajela panika. Domačinom je bilo takoj jasno, da je iz materine bližine med sprehodom po trgovinah nenadoma izginil otrok in da so varnostniki s takšno izolacijo preprečili morebitno ugrabitev izgubljenčka. In te Avstrijci vedno iščejo na tak način. Vrata odprejo šele, ko se otrok vrne staršem.
Tega ni. Še dobro, da se to pri nas ne dogaja, je bil komentar prijateljev, ko sta zapuščala Avstrijo. Sveto prepričana v to, da se Slovencem ni treba bojevati proti trgovini z ljudmi. Dokler se nista pripeljala do enega od počivališč na štajerski avtocesti in v enem od romunskih kombijev zagledala okoli 20 žensk in otrok, ki so se prestrašeno stiskali v nezastekljenem prtljažniku, ki ga je lastnik vestno zaklenil, ko je plačeval gorivo.
Letos je baje med nami, hote ali nehote, začelo živeti nenavadno veliko otrok vseh starosti, ki so bili prodani ali pa pobrani s cest držav nekdanje Jugoslavije. Staršem je težko razumeti, da kdo sploh pomisli na to, da bi prodal otroka. Bi pa bilo mogoče lažje razumeti siroto, ki si želi le nekoga, ki bi zanjo poskrbel. Trgovci nanje prežijo in jih zlahka navežejo nase. Le redki imajo vsaj toliko sreče, da jih izda ponarejen dokument, ki policijo pripelje do spoznanja, da v Sloveniji ne živi s staršema, temveč ugrabiteljema.
