Razvajeni in bogati študenti

Preden si bo kdo ustvaril napačen vtis, velja povedati tri stvari. Sem za študentsko organiziranje. Še več, kot članica kluba študentov sem bila vodja treh dolgotrajnejših projektov, za kar sem prejemala tudi honorarje. Menim, da študentsko organiziranje pri nas ni anomalija in ne – ne bi ga smeli ukiniti.

Preveč
Vseeno pa se sprašujem, kje je meja. Prevelika vreča hitro prinese nepravilnosti. ŠOUL sploh ni izjema. Pred časom je eden od študentskih klubov kot vsako leto pripravljal veliko prireditev. Ker ima ta klub več sto tisočakov letnega prihodka iz naslova koncesijskih dajatev, so nekateri “oblastniki” pripeljali podjetje, ki je izvedlo omenjeno prireditev. Stala je nekajkrat več kot katerokoli leto prej. Je bilo za to res treba najeti podizvajalca? Ne morejo študenti postaviti ograj, pripraviti koncertnega odra in najeti varnostne službe? Ne, če je denarja dovolj. Tisto leto so sledili razkol znotraj kluba, razburljiva volilna skupščina in boj za oblast.

Znanec, ki je bil prav tako dejavno vključen v študentsko organiziranje, je na primeru na hitro izračunal, kaj bi pomenilo sprejetje zakona o malem delu. S 4,5 odstotka dajatve za delovanje študentskih organizacij bi do leta 2012 prešli na dva odstotka. Pri (hipotetično) za 40 odstotkov zmanjšani vreči malega dela v primerjavi s zdajšnjo bi ljubljanska študentska organizacija namesto pet prejela milijon in pol evrov. Za tisto, kar študenti res potrebujejo, bi bilo najbrž povsem dovolj. A pri trenutni velikosti aparata, 21 zaposlenih in še zunanjih lobijih najbrž ne bo nikoli.