V državi, ki po samomorilnosti spada v sam svetovni vrh, si ne bi smeli privoščiti mesec ali dva dolgih čakalnih dob, 15-minutne obravnave na mesec ali površne obravnave zdravnikov psihiatrov. Pristojno ministrstvo bi moralo področje duševnih bolezni čim prej urediti, če ga že ne ganejo ljudje, pa zato, ker posledice duševne depresije prizadenejo tudi državno blagajno.
Tim. Zavod za zdravstveno zavarovanje koncesionarjem in bolnišnicam plača le omejeno število storitev, kar pomeni, da bi psihiatri delali brezplačno, ko bi presegli dodeljeno finančno kvoto. Česar pa noče nihče. Tako bolniku ostaneta čakanje ali samoplačniška obravnava, za katero odšteje tudi sto evrov za uro. In smo v začaranem krogu: bolnik mora za zdravljenje plačati, šibak ekonomski status pa je pogosta značilnost depresivnih.
Slovenija je imela leta 2008 manj kot osem psihiatrov na sto tisoč prebivalcev, povprečje v Evropski uniji pa je za skoraj polovico višje. Kadrovsko stisko bi lahko rešili s povezovanjem več služb v tim: psihiatri bi predvsem (tako kot zdaj) predpisovali zdravila vsak mesec ali dva, psihologi in zato usposobljeni socialni delavci pa bi v vmesnem obdobju ponujali podporo, pogovore, svetovanje. Ali pa bi s skupinskim pogovorom, ki ga vodi psihiater, pomagali več pacientom hkrati. Pristojno ministrstvo sicer nekje v daljavi obljublja spremembe, a nekatere so prepotrebne takoj – še preden pride veseli december, najvišja sezona depresije.
8
ogledov
Psihiatrija: logika ekonomije, ne potreb
Psihiatrija potrebuje organizacijske spremembe. Tudi zaradi državne blagajne.
