Kmalu po Janševem odhodu je novopečeni premier Borut Pahor zatrjeval, da je od njega podedoval okoli 60 uslužbencev, ki naj bi jih zaposlil tik pred iztekom mandata.
Kljub drugačnim zatrditvam je za politične usluge nekaj ljudi s službami nagradila tudi odhajajoča vlada. Zaradi teh zaposlitev lahko zmajujemo z glavo, saj kažejo na nekonsistentnost obljub.
A te štiri službe niso ključen problem. Veliko bolj skrb vzbujajoče je, da Pahorju ni uspelo zajeziti rasti števila javnih uslužbencev. Čeprav so sindikati na enoodstotno znižanje pristali.
Razkritje. Nadomeščanje upokojenih uslužbencev bi morala biti izjema, a je postala splošna praksa. Vsak uslužbenec sicer ne more nadomestiti drugega. Medicinska sestra ne more operirati namesto srčnega kirurga, hišnik ne more učiti matematike.
Organi bi morali zato dobro premisliti, koliko ljudi res potrebujejo, pri čemer bi višek lahko pretopili na bolj obremenjene dele javnega sektorja. Slovenija ima v primerjavi z Evropo namreč relativno majhen javni aparat.
Težava zato ni v številu, ampak v porazdelitvi in učinkovitosti uslužbencev. Politiki nas poskušajo prepričati, da je ključni problem krize javni sektor. A ni. Birokratov je med 160 tisoč uslužbenci za vzorec, okoli 17 tisoč.
Večina javnega sektorja dela v zdravstvu, šolstvu, sociali. Zato bi bilo od politikov pošteno, da takrat, ko govorijo o rezih, natančno povedo, katere predmete v šoli bi ukinili, katere zdravstvene storitve bi vrgli na trg in na katerih fakultetah bi uvedli šolnine. Tak rez bi bil namreč prvi korak k privatizaciji javnih storitev.
