Leta 2001 je najbolj "evropska" država Latinske Amerike Argentina doživela finančni zlom. Medtem ko so bankirji s kovčki denarja bežali iz države, se je polovica Argentincev podala na ulice in tam vztrajala, dokler niso v manj kot dveh tednih strmoglavili več predsednikov zapored.
Sporočilo je bilo jasno: politikov, ki so nas spravili v to godljo, ne potrebujemo.
To sporočilo so zgolj letos ponovili v arabskem svetu, Grčiji, Veliki Britaniji, ZDA, Španiji. Do zdaj so bili upori lokalizirani. Zdaj se poskušajo gibanja po vsem svetu povezati. Tisti, ki 15. oktobra pričakujejo apokalipso, seveda živijo v iluziji. Protestniki ne iščejo medijskega spektakla, konfrontacije in velikega poka.
A to, kar je pri 15. oktobru pomembno, je, da se bodo morda prvič poskušali povezati ljudje, ki sicer sami vsak dan preštevajo zadnje kovance, si razbijajo glavo, kako plačati položnice, in stojijo v vrstah pred zavodi za zaposlovanje. Videli bodo, da niso sami. Skupaj bodo izrazili svojo jezo in nemoč. Dobili bodo glas.
Preslišano. Protestniki 15O nočejo več čakati, da njihov glas slišijo politiki. Nočejo več čakati mesije, ki jih bo odrešil vseh težav finančne krize. Edino rešitev vidijo v solidarnosti in medsebojni pomoči. Volitve in predstavniška demokracija jim niso več dovolj. Hočejo odločati o svoji usodi in nočejo, da jih pri tem kdorkoli predstavlja. In če se bodo 15. oktobra na Kongresnem trgu prikazali politiki, bodo s tem le jasno pokazali, da ljudstva še enkrat več niso slišali.
