Porkaduš, spet lije!

Na prvi pogled vreme res ni tema, ki bi ponujala številne iztočnice za komentar in polemiko. Ni sodba Janezu Janši, pri kateri bi lahko razpravljali o krivdi ali nedolžnosti, niti ni sodišče, katerega (ne)pristranskost, domnevno spolitiziranost ali (ne)učinkovitost bi lahko postavljali pod vprašaj. Ni poroka istospolnih parov, glede katere bi argumentirali stališča za ali proti, pa tudi niso varčevalni ukrepi vlade, ki bi jih lahko ovrednotili. Okoli vremena obstaja razmeroma širok konsenz, da je sončno vreme lepo, ko dežuje, pa je slabo. Vreme je pač nekaj povsem banalnega.

Banalno. A res le na prvi pogled. Vreme povzroči ogromno slabe volje, zadene pa širši in bolj raznolik krog ljudi kot sojenje nekemu politiku. O vremenu se pogovarjamo vsi. Neizpodbitnih povezav med izobraženostjo in odnosom do snega ali pa političnimi nazori in odnosom do vročine ni. Letos se je na primer Twitter šibil, a ne pod težo snežne odeje, temveč pod količino gneva, ki ga je ta nasula. Podobno žolčne odzive in pri nekaterih že pravo melanholijo povzročata majski dež in mraz. Res ne moremo ustaviti dežja, a v nasprotju z gospodarsko krizo, nasiljem, onesnaževanjem in nestrpnostjo smo zanj lahko stoodstotno prepričani, da bo razmeroma kmalu ponehal. Če danes dežuje, si vzemimo čas za kavo. Če dežuje še jutri, preberimo knjigo. Če dežuje ves mesec, naj bo to mesec za študij, kakovostno debato ali pospravljanje stanovanja, če že ne gre piknikirati v naravi ali kolesariti na Vršič. Poiščimo nekaj, kar nas veseli. Stvari, ki nas (bolj) upravičeno težijo, bodo vedno prišle. Zakaj bi bilo vreme ena izmed njih?