Ko so banke prenehale dajati kredite za sporne menedžerske prevzeme, so se nekateri začeli sekirati. Drugi so se le nasmehnili in obrnili k novemu viru. Sklad za razgradnjo nuklearke je, kot smo v Žurnalu poročali že pred meseci, velikodušno kupoval obveznice podjetij, ki niso prinašale donosa, delnice kupoval nad in prodajal pod ceno ter se zapletal v eno tvegano naložbo za drugo.
Tega ne bi mogel ekonomsko upravičiti noben finančnik. A plemenitenje premoženja je bilo vodilnim v skladu očitno zadnja skrb. Treba je bilo pač reševati prijatelje v težavah. Težava je, da sklad upravlja večmilijonsko premoženje, ki bi ga morali plemenititi, zato da bi poskrbeli za varno razgradnjo nuklearke. Za dobro vseh nas.
Janša ali Pahor? Tokrat je odgovor jasen. Oba. Prvi je z nejasnim okvirjem poskrbel, da so vodilni na skladu lahko izvajali različne finančne akrobacije, a ostajali v okviru zakona, drugi pa, da tega ni ustavil. Lahkotnost ignoriranja situacije je neverjetna. Kot da bi vsi po vrsti upali, da bo problem eksplodiral v mandatu koga drugega. Rok za zaprtje nuklearke pa se bliža.
Ko nas bodo seznanili z dejstvom, da je ne moremo zapreti, ker za to preprosto ni denarja, ne bomo presenečeni. Morda res nimamo strategije o oskrbi z energijo. A na srečo imamo sporne naložbe, ki namesto politikov rešujejo težke dileme. Tako pri nuklearki kot pri Tešu smo namreč zabredli že tako globoko, da se iz projektov ne moremo več izkopati.
Na srečo so tu davkoplačevalci. Bodo že stisnili zobe, kajne? Je pač kriza.
